zaMisli

Stvar, ki ne gre iz jezika

noreply@blogger.com (M.) — Wed, 09 Jan 2008 22:47:00 +0000

So besede, ki nam ne gredo iz jezika. Ponavadi so misli in besede lepe, prijetne za uho, a tako težke. Nas zaboli, ko izrečemo ali nam ne preprosto preveč nerodno in smo preveč odrasli za to primarno čustvo?

Otroške ročice se stegnejo k meni. Objamejo me tako močno, da se čudim moči in nežen glasek mi zašepeta najlepše besede. Rad te imam.

Ni se mučil ob tem, ni tri dni razmišljal o pravem trenutku. Začutil je in povedal. Šestletnik.
Pa verjetno ne bo več dolgo s tako lahkoto razveseljeval vse njemu pomembne ljudi. Ker bo tu puberteta in mu bo nerodno, ker je fant in fantje niso mehkužni, vsaj "spodobi" se ne, ker potem ne bo več pravega trenutka, ker... Ker je težko!

Tudi meni včasih ni šlo. Pustimo zaljubljenost. Ni mi šlo pri prijateljih, sorodnikih, celo pri starših. Če sem že izrekla, pa so me označili kot nekoga, ki je trenutno v čustvenem obdobju.

Pa se naučiš. Naučiš se šestletniku zašepetati nazaj, objeti prijateljico, ji povedati koliko ti pomeni, pogledati mami v oči in brez zadrege izgovoriti te tri besede.

Ni tako težko, ne boli in zagotovo polepšaš dan nekomu. Tudi vam bi, kajne?

Želim vam veliko izrečenih in slišanih RAD/A TE IMAM.

M.

Dosežek leta 2007?

noreply@blogger.com (M.) — Wed, 05 Dec 2007 09:00:00 +0000

Pitje čaja!

Moj dosežek leta, ki se bo počasi izteka.
Kot je splošno znano, nisem (bila) ravno ljubiteljica tega napitka. V zadnjem mesecu pa sem se prisilila, da sem ga spila vsak dan vsaj skodelico. Sem imela srečno roko in malce pameti-kot ljubiteljica vanilije sem vedela, da bo ta aroma pripomogla k lažjemu požiranju-zatorej zaenkrat pijem samo rooibos z vanilijo, ki božansko diši in je prijetnega okusa.

Rezultat? Ne morem več brez njega.

Nepomembno za vas, a zame je to top of the top za letos.

Na ta račun, dejansko prejemam čestitke!

M.

Tuki sm jst delou!

noreply@blogger.com (M.) — Wed, 05 Dec 2007 08:39:00 +0000

Dokler nisem začela hoditi v fitnes center sem se raznim postavljačem na veliko izogibala. Saj se jih prepozna že na daleč. Omare, ki ne morejo držati rok skupaj, da o nogah ne začenjam. Pa ok, kakor komu paše.

Zdaj pa se jim ne morem več izogibati, če želim poskrbeti za svoje zdravje. Polno jih je in prihajajo v skupinah. Kot ženske katerim smisel življenja je sledenje zadnjim modnim trendom in hodijo na sprehod v nakupovalne centre v katerih glasno razlagajo o svojem življenju, podobnim glavnim junakinjam mehiške telenovele. Da, čivkanje takih žensk je podobno čivkanju moških omar v fitnesu. Z malo nižjim tonom glasu in večjo jakostjo.

Nisem še ugotovila kako si ti mišičnjaki mišice sploh pridobijo, kajti edina mišica, ki jo v fitnesu trenirajo se nahaja v njihovih ustih.

Čepijo na eni napravi več kot pol ure in debatirajo o praških, cedevitah-praški, ki nimajo učinka-in podvigih prejšnjo noč pod krilcem neke 15-letnice. Tako glasno, da jih slišimo čisto vsi, tudi tisti, ki imamo v ušesih slušalke. Sicer me tudi to ne briga, naj, motijo pa me zasedene naprave uporabljene samo kot nadomestek stola. Ali pa nanjo g. Mišica postavi bidon in to očitno pomeni, da je naprava njegova. Četudi je na drugam koncu več kot 5 minut in ni videti, da jo bo v kratkem potreboval.

Zadnjič sem se z enim celo na grdo pogledala.
Dovolj mi je bilo čakanja. Zasedla sem napravo g. Mišice (situacija bidon), ki je medtem debatiral o prašku z okusom vanilije in še preden sem opravila prvo serijo sem ga že imela pred nosom. Khm, tuki sm jst delou! Em, ni bilo videti, ker naprava sameva že pet minut, bidon pa bi lahko kdo tudi pozabil. Grd pogled, As konc? Grdo pogledam nazaj. Nisem ampak, opravi.

Res, včasih me kar mika, da bi jim pripravila napitek, jim postregla in zaželela prijeten čvek, drugega tako ali tako tam ne počnejo.

M.

Brain test

noreply@blogger.com (M.) — Fri, 30 Nov 2007 12:50:00 +0000

Obožujem take "teste". Zanimiv test možgančkov.

Moj rezultat?

M., you are Balanced-brained

That means you are able to draw on the strengths of both the right and left hemispheres of your brain, depending upon a given situation.

When you need to explain a complicated process to someone, or plan a detailed vacation, the left hemisphere of your brain, which is responsible for your ability to solve problems logically, might kick in. But if you were critiquing an art opening or coming up with an original way to file papers, the right side of your brain, which is responsible for noticing subtle details in things, might take over.

While many people have clearly dominant left- or right-brained tendencies, you are able to draw on skills from both hemispheres of your brain. This rare combination makes you a very creative and flexible thinker.

The down side to being balanced-brained is that you may sometimes feel paralyzed by indecision when the two hemispheres of your brain are competing to solve a problem in their own unique ways.

Katera polovica pa pri vas prevladuje?

M.

Malo za šalo... Malo, na žalost, zares...

noreply@blogger.com (M.) — Fri, 05 Oct 2007 07:47:00 +0000

Delček maila, ki sem ga dobila danes že navsezgodaj. Resnične zgodbe je bil naslov.

ZGUBLJENI KONDOM

Ko so devetnajstletnico vprašali, zakaj se je zglasila na urgenci, je
povedala, da se je fantu med seksom snel kondom in da ga ni mogla
izvleči niti s prsti.
"šla sem v kopalnico in se prisilila k bruhanju, vendar ga tudi
izbruhati nisem mogla."

Hecno in malce za lase privlečeno, je bila moja prva reakcija.

Potem pa se spomnim, kako sem se včasih smejala in zabavala ob branju Zaupnih besed v Anteni. Glede na vprašanja, ki so se tam pojavila, bi skoraj lahko rekla, da so v tej rubriki skoraj zagotovo že obravnavali kakšno najstnico z zgoraj opisanim problemom.

In potem razmišljam... Toliko predavanj o seksu v šoli, v zdravstvenih domovih pri sistematskih pregledih, toliko hihitanja in komentarja v smislu pa saj mi to že vse vemo, a vseeno šokirajo s takšnimi in drugačnimi situacijami, vprašanji.

In seksajo na veliko. In so spolnoletni.

M.

Krvavo, primerno za otroke?

noreply@blogger.com (M.) — Tue, 02 Oct 2007 07:07:00 +0000

V soboto sem si v Koloseju ogledala film Gospod Brooks. Zanimiv film. Triler, z nekaj nadzornimi prizori ubijanja, špricanja krvi in psihološkimi igricami. Film za odrasle pač.

A vendar se je neki odgovorni mami zdel povsem primeren film za deklico staro približno štiri leta. Obe sta namreč sedeli poleg mene.
Saj je bil v angleščini in ona še ne zna brati. Tako ali tako ne bo vedela kaj se dogaja, o čem se gre. Zakaj sploh izbirati filme, ki so primerni za otroke, saj nič ne razumejo...

Nočem komu pokvariti užitka, če se bo kdo odločil za ogled filma ampak preprosto ne morem mimo tega. Meni se namreč zdi popolnoma neprimerno, da štiriletna deklica sedi do desetih v kinu in gleda kako je neki stric pravkar poslal metek nekomu v glavo, odsekal glavo drugemu stricu in kako močno lahko šprica kri, če nekoga tako lopneš?

Zelo malo je manjkalo, da ne bi mamici namignila naj vsaj pokrije punčki oči med krvavimi prizori. A potem bi se že vtikala v njeno vzgojo, to se pa ja ne spodobi.

Še zdaj kar zakuham, ko pomislim...

Upam samo, da deklica gleda tudi risanke, saj si nočem niti predstavljati kaj se dogaja z njo med krvavimi prizori raznih grozljivk/trilerjev in podobnih zadev, ki jih njena mamica očitno z užitkom in brez slabega občutka gleda z otrokom.

M.

Ko najdeš nekaj kar nisi vedel, da si iskal...

noreply@blogger.com (M.) — Sun, 23 Sep 2007 11:35:00 +0000

Včeraj sem doživela ravno to. Našla sem nekaj oziroma nekoga, ki ga nisem iskala. Nisem vedela, da iščem. Po pravici, nisem vedela, da sploh lahko nekaj tako neverjetnega obstaja.

Verjamete v soulmate? Se kdaj vprašate, kaj pa če nekje hodi nekdo, ki mi je tako zelo podoben, ki preprosto je jaz. Ki nosi del vaše duše za katero niste vedeli, da vam manjka? Popolnost? Ni podobnost ampak resnični del vas.

Jaz nisem verjela. Verjela sem v podobno mišljenje, v gledanje v isto smer in v različne osebnosti, ki lahko dobro funkcionirata med sabo. Do včeraj.

Čarobno.

Prvo srečanje ampak me je videl popolnoma golo. On je bil gol. Nič ni bilo telesnega. Vse je bilo v vesolju, zunaj naju. Tišina, a toliko spregovorjenih besed.

Telepatija? V obupu iskanja razlage, sva se tudi na to naslonila. A to je tako nenavadno zame. Verjamem v nekaj nadnaravnega. A kako naj si drugače razložim.
Vem kaj bo rekel, kako bo rekel in kaj čuti, ko se predaja svoji strasti, umetnosti, klavirju. Ker uporablja jezik, besede in način, ki je moj. Govorim čez njegove glasilke. Čutim energijo, ko se dotakne klavirja, njegov vihar, ki divja ko igra se odvija v meni.

Njegovo dojemanje sveta mi je tako blizu. Nekatere izkušnje, ki jih je imel z ljudmi v svojem življenju so do potankosti enake mojim, celo s tako banalnimi podrobnostmi kot je horoskop teh oseb in njihovimi lastnostmi.

Ko klepetava, klepetava vihravo kot dva, ki se nista videla nekaj let in si imata toliko za povedat, besede letijo, smeh in vse počneva s telesom, zavestjo.
Potem naju udari. Tišina. Šepet besed in božanje duš. Toplina, krhkost. Telo preplavi tisoče in tisoče mehurčkov, ne upam, ne želim dihat, nočem, da katerikoli poči.

"M. vibriram, čutiš?" mi reče. Njegov glas odpre pot novim mehurčkom. "Strese me, ko slišim tvoj glas" in spet pošlje mehurčke.

Jaz mislim, on izgovori. In obratno.

V realnosti sva si neverjetno podobna, v drugi dimenziji sva dva koščka duše, ki je bila nekoč eno in se počasi sestavljata kot sestavljanka.

Spoznala sem ga včeraj, a poznava se že celo življenje.

"Ne morem več. Nisem vedel, da tako intenziven občutek obstaja. Če je kaj večjega kot to, bom umiral v lepem, v belini."

Tudi jaz.

M.

Whose line is it anyway?

noreply@blogger.com (M.) — Sun, 22 Jul 2007 18:03:00 +0000

Pred časom sem naletela na posnetke te oddaje.

Že takrat sem dobesedno jokala od smeha in sedaj jih vlečem iz naftalina...

Igra, kjer vsak z eno besedo spesnijo pesem eni od gledalk v studiu: Love song to a butterstick

Whoopi Goldberg kot gostja in igra Quesions only:

In en mojih najljubših posnetkov, kjer preprosto ne morem biti resna, Party quirks

Funny as hell!

Edit 23:00
Nekaj za tamalo, vključuje tudi bom chika wah wah

I died...

M.

Prekletstvo razprodaj

noreply@blogger.com (M.) — Tue, 10 Jul 2007 13:27:00 +0000

Včeraj zjutraj, na prvi dan razprodaj, se uredim za v službo in na avtobusu opazim, da sem se z mojo ljubo zeleno (zeleno, ki te ljubim zeleno) majčko nekje podrgnila. Direktno na sredino in to z nečim podobnim šmirom oziroma vodoodpornim flumastrom. Črno, kakopak.

Ok, malo sem bentila, a hvala bogu za mojo obsesijo z velikimi torbami, saj sem madež vsaj navidezno skrila.

Poudarjam:

Nisem nek shopoholic. V bistvu oblačila in obutev nakupujem po trenutnem navdihu, ki je jasno, primernemu stanju v denarnici (no ja, mogoče malo pretiravam s torbicami, malo). Redko me navdihujejo razprodaje, komolčarstvo in gneča.

A včeraj ob začetku razprodaj me očitno to ni ustavilo. Lahko bi rekla, da me je nekaj vleklo v BTC. The big force.

Po krajšem prepričevanju dragega in nekaj mojih nadvse ljubkih, prisrčnih pogledov in nasmeškov, se odpraviva najprej v Emporium.

Peš. Ker je blizu. Malce sem bila utrujena in lačna. Z zeleno, zaflekano majico.

Podatki so zelo pomembni.

Torej, sva v Emporiumu. Po dobri uri odideva, on z vrečko, jaz praznih rok. Ok, pač prvi postanek. Naslednja postaja je bila Zara. Spet big force, ker redko nakupujem v njej. Prizor ob odhodu čez dobre pol ure, se ponovi. On-vrečka, jaz-nič.

Sebično, vem.

Oba že kar precej lačna in utrujena predvsem od ljudi, jaz pa malo tečna, ker mi ni nič všeč, se odpraviva proti Cityparku na kosilo. Malo manj veselo korakam ob Merkurju, ko na mojih najljubših črnih (črnih!) lanenih hlačah opazim rumeni FLEK! Pa še enega in tretjega, pa cele črte. Ha?! Pogledam na moje lepe bele balerinke. En podplat "čist", drugi pol rumen. Bele balerinke. Tiste, od katerih se moje noge težko ločijo. Dragi po hitrem pregledu ugotovi, da je barva na mojih hlačah, podobna barvi na asfaltu in da sem očitno pohodila sveže "napleskano" rumeno črto za invalide.

O, pismorosno pa vse marjetice skupaj!
Njemu je bil moj čustveni izpad zaradi najljubše majice s šmirom/flumastrom (očitno se je nabiralo v meni, kaj morem) in hlač z "barvo za invalide" (se opravičujem) smešen. Meni pa niti malo! Skoraj se razjočem in naredim sceno, ker ni bilo nikjer opozorila PAZI SVEŽE. Je bil raje modro tiho in je solidarnostno "joggal" z mano domov.

Upravičeno sumim, da so me prekleli, kako drugače naj si razlagam vse packarijo, dobesedno, na mojih oblekah ravno takrat, ko se začnejo razprodaje. In ne, ne priznam, da sem štor!

Danes grem še enkrat poskusit svojo srečo, ampak samo do cityparka, BTC je očitno prevelik zalogaj zame.

M.

It's all about Paris

noreply@blogger.com (M.) — Sun, 08 Jul 2007 18:37:00 +0000

Parisin odpust iz zapora je očitno zelo pomembna zadeva. Leading story. Pred naravnimi katastrofami, politiko in vojno. Ker je pač ona.

Sami članki o njej, bombandiranje. Ok, vem, ne beri, če ti ne paše. Saj ne. Mi je pa hecno, kako si tv hiše zvišujejo gledanost z eno bogataško razvajenko.

Tudi novinarjem (očitno) ni lahko brati takše zadeve kot novice dneva.

Miki Brzezinski iz MNSBC se je skoraj strgalo, ko je videla kaj mora prebrati. You go girl!

Važno, da se "prodaja".

Baje je imela celo probleme s svojimi šefi zaradi tega.

Ampak je faca. :)

M.

Zakaj sem ...?!

noreply@blogger.com (M.) — Tue, 26 Jun 2007 06:15:00 +0000

Zakaj prizadanem osebo, ki mi pomeni vse?

Nisem razmišljala o posledicah.

Nisem razmišljala.

M., začni razmišljat! Odrasti!

Čeprav ne bereš, nikoli ne boš... Oprosti!

Boli. Oba.

M.

I know you!!!

noreply@blogger.com (M.) — Sun, 24 Jun 2007 17:40:00 +0000

Se vam je že zgodilo, da ste videli nekoga "znanega", ne mislim medijsko znanega, v bistvu ga osebno ne poznate, vendar ste vseeno podzavestno skoraj skočili vanj ter izustili: Ooooo živjo, kako si, kaj je novega?

No, meni se to zadnje čase dogaja kar naprej. Večinoma "srečam" blogerje, prodajalke iz trgovin, kjer pogosto nakupujem, sopotnike na avtobusu, kjer smo ponavadi ob istem času isti obrazi.

Prejšnji teden srečam blogerko, ki jo berem vsake toliko, vendar sem na tekočem in jo gledam, pa gledam in ko spoznam, da jo "poznam", podzavestno izustim en dolg in precej glasen OOOO! Še dobro, da je šla že mimo, ker sem izpadla, milo rečeno, smešna. Sploh, ko sem prijateljici razlagala od kod jo "poznam".

Čeprav me je taista prijateljica že prekosila v bebavosti OOO-ja. V Koloseju je "srečala" Janeza Janšo in v mešanici zmedenosti, spominske reakcije I know you in tisočinke sekunde, je nastal OOO!, ki na njeno žalost ni ostal neopažen z njegove strani.
Zemlja odpri se, prosim!

Torej, če vas kdo ustavi z OOO!, jup, thats me!

M.

Kot iz škatlice

noreply@blogger.com (M.) — Tue, 19 Jun 2007 10:28:00 +0000

Naj mi nekdo objasni, kako lahko nekatere "dame" pri +30° C izgledajo kot, da njim ni vroče.

Naprimer - make up.

Puder na kile (oranžen obvezno), senčila v temnih in svetlečih tonih, parfum na litre. Tipi topi v glavnem. Pri taki vročini?

Kako jim rata?

Še glede parfumov, ker sem se včeraj skoraj zadušila. Joj, take, ki se polijejo s sladkim parfumom in v taki vročini stopijo na avtobus, kjer sploh ni zraka, bi najraje... Kabum!

M.

Gospodična, samo trenutek...

noreply@blogger.com (M.) — Tue, 19 Jun 2007 07:43:00 +0000

Nekaj je v zraku, nekaj, kar me očitno prikaže kot zelo željno verskih podobic in raznih pogovorih o nastanku sveta, o Velikem (in ne Big Brotherju).

V zadnjem času me kar naprej ustavljajo razni verski privrženci in me želijo razsvetliti, mi podarjajo razne piškote, podobe, knjige, zvezke, revije, "pogovor".

Naj objasnim.

Sem krščena in nekajkrat sem celo pojedla tisto hostjo (ki se mi je vsakič zalepila na nebo, res so user friendly), celo znam zmolit eno, mogoče dve, a že od malega vem, da to ni to. Mene niso prepričali, četudi so se zelo trudili. Saj veste, razne babice, tete in sosede, ki otroke dobesedno vlečejo vsako nedeljo, ob mimogrede zelo neprijazni uri, v ledeno cerkev.

Krščena ateistka torej. Recimo.

Nimam nič proti, če komu pomaga je super, ampak vse dokler se to ne vsiljuje meni. Ravno danes, na poti v službo me ustavi starejša gospa (mislim, da že tretja v dveh tednih).

Ona: Dober dan, gospodična!
M.: Dober dan!
Ona: Samo nekaj bi vas zmotila.
prične vleči iz torbice neke liste, potegne ven list A4, na njej pa podoba, Jezusa predividevam
M.: Emm, ne ne, to me ne zanima, sploh pa se mi mudi v službo. Lep dan.
Ona, začne prepogibati podobico: Aha, ne saj ni problema. Saj jaz bi vam samo tole dala v torbico, potem pa kar...

Ne morem verjeti. Ona bi mi kar dala nekaj v torbico. Meni nič, tebi nič, bi mi dala nekaj v torbo.

Na take sem pa alergična. Da ne govorim o tistih, ki hodijo za tabo še 200 metrov.

Sploh pa, pri teh letih, če bi me zanimalo kaj od tega, bi se sigurno pozanimala, včlanila, karkoli že. Na ulici me pa težko prepričaš v kaj drugega kot v kak podpis, pa še to za res kakšno pametno zadevo.

Amnesty so tudi težki s temi podpisi.

Postavila bom stojnico, hodila po Ljubljani in zbirala podpise proti zbiranju podpisov in nadlegovanju na ulici.

Wanna join me?

M.

Še ena kuharska

noreply@blogger.com (M.) — Sun, 17 Jun 2007 08:29:00 +0000

Ok, ni ravno nek estetski presežek, slaščičarka pač nisem, je pa slastna. Ni to največ? Hehe.

"Umazano" branje

noreply@blogger.com (M.) — Fri, 01 Jun 2007 17:43:00 +0000

Zadnja knjiga, ki sem jo uspela prebrati in me je pretresla je knjiga Denisa Valanta, Umazane igre.
Čeprav ni knjiga, ki bi jo lahko hvalila in ne prehvalila, če pa jo že dobite v roke, jo pa preberite. Ne bo vas pustila ravnodušne.

Denis Valant: Umazane igre (Učila, 2006, 246 str.)

Črnolasa, privlačna in naivna sedemnajstletna Mateja v upanju na boljše življenje sprejme delo dobro plačane natakarice v tujini. A vse se spremeni, ko prispe v mesto, kjer naj bi živela in delala. Pade v svet prostitucije, mučenja in bogatih ljudi z bizarno domišljijo, skupaj s svojimi novimi sostanovalkami iz držav bivše Jugoslavije. Svobodo si lahko s pridnim "delom" odsluži čez 4 leta. S svojim videzom postane vroča roba na trgu, kar z denarjem prinese tudi težje preizkušnje in zahteva tršo kožo.
Nadzorno in podrobno opisana erotična zgodba o prostituciji, ki se na trenutke ponavlja. Preveč naštevanja dogodkov in premalo prikazih odnosov med sostanovalkami, zvodnikom, strankami.
Druga nagrada za erotični roman leta 2006.

Priporočam dober želodec (zlasti bralkam).

M.

Ko ti iz ust zleti ali Izjava tedna

noreply@blogger.com (M.) — Fri, 11 May 2007 16:23:00 +0000

Čas in kraj: Po službi in pred "službo"
Situacija: Zaparkiran avto
Krivec: Služben kombi in njegov voznik
Žrtev in osebnost tedna: Moj dragi

Daj odmakni avto, ker ne mislim tukaj stat in čakat kot pes na lačno kost!

Včasih, ko je bilo vse drugače...

noreply@blogger.com (M.) — Thu, 10 May 2007 10:34:00 +0000

Včeraj s sošolko iz časov osnovne šole debatirava na temo o tistih dobrih starih časih. Ko sva bili še mlajši (da ne bi slučajno kdo pomislil, da sem stara!) in kako je bilo včasih.

Čeprav...

Ponavadi se mi malo naježi koža, ko kakšna babica/dedek prične razlagati o tistih časih, ko je bilo vse boljše, bolj zdravo in so si bolj prepevali kot danes, ko se grdo gleda(m)jo. Čeprav dvomim, da so takrat na polno uživali ob pomanjkanju hrane, denarja in drugačnem režimu. Tudi, če so peli na vso grlo, sem prepričana, da je vsak razmišljal kako bo s pridelkom, se sekiral za živino...

Pa saj ni danes prav dosti drugače. Svet se vrti, se razvija, ampak skrbi so prvotno še vedno podobne. Kako bomo preživeli?

Včasih je bilo drugače!

Ja iz distance je vse drugače. Prepiri niso več tako grozni, ljubezen malo manj močna, barve dobijo drug odtenek, zbledijo, okus se spremeni, bolečina ne boli tako močno...

Zaenkrat se tega še zavedam, predvidevam pa, da bom čez par deset let podobna tem babicam. Ker bo takrat res vse drugače!

M.

Dopust Sux!

noreply@blogger.com (M.) — Mon, 07 May 2007 10:49:00 +0000

Tisti. ki jamranja ne prenesete, spodaj napisano izpustite ter počakajte na naslednji zapis. Hvala!

Sicer ne bi mogla brez dopusta, ampak prvi dan back to work je ponavadi... Obupen!

Sploh, če si imel super aktivne počitnice, si se po možnosti zadnji dan v dežju prehladil in na prvi delovni dan zunaj sije sonce. Kaj je lahko hujšega?

Z vročino v pisarni tipkam tale post in imam v glavi že drugega, a ga bo treba počakati dan, dva, ker mi ne znese vse.

Damn!

M.

Aja, ravnokar sem namesto skodelice kave hotela izpiti črnilo iz datirke. Ah ja.

Slava Meni!

noreply@blogger.com (M.) — Wed, 18 Apr 2007 06:45:00 +0000

Kratko poročilo.

Preživela zobarja.

Cvilila na sobni jakosti (se ni slišalo v čakalnico, kljub tankim stenam). Vsi smo ponosni.

Čez en mesec ponovi vajo.

Dobim sladoled! :))

M.

Grem Raje Rojevat!

noreply@blogger.com (M.) — Mon, 16 Apr 2007 13:20:00 +0000

Jutr mam zobarja, mama nau z mano šla,
bom s stola ušla k mogla rečt bom »a«,
jutr mam zobarja, mama nau z mano šla,
se bom drla k zmešana.

Priredba by M., original by Čuki

Ja, danes imam ortopan (prvič v življenju, sanja se mi ne kako to zgleda), jutri pa zobarja. Naj še povem, da me je na smrt strah zobozdravnikov. Tisti vonj, ko ti z rokavicami po ustih šari, zvok svedra, še voda za splahnit ima tam čuden okus.

Zobozdravnica in otroštva mi je pustila hude travme (in niti ne pretiravam, ko to rečem), tako, da se moram vsakič tri dni prej psihično pripravljati, na stolu pa se skoraj razjokam (ne manjka veliko!), tresem in rinem nekam gor in stran.

Groza groza groza!

Če to preživim, bom, ko bo čas, rodila z lahkoto.

M.

Tisto s porodom velja samo do dejanskih popadkov in rojevanja.

Very American

noreply@blogger.com (M.) — Sun, 15 Apr 2007 13:02:00 +0000

Včeraj v Koloseju čakam v vrsti za gospoda Fižolčka in nehote slišim za menoj stoječo angleško družino pri komentiranju celotnega objekta.

Poba star približno 18 let, o Koloseju razmišlja: "Hm, it looks very... Hm..." Malo pomišlja, pogleduje po prostoru in dokonča: "Very american".

Oče se v sekundi z njim strinja.

Poba nadaljuje: "Very american. Cold, big."

Pri tem pa cela družina ustvarja grimase, ki jih lahko opišem kot mešanica prezira, pomilovanja in sprijaznenja s situacijo.

Se čisto strinjam, raje imam Komuno in podobne (a kaj, ko kina v mestnem jedru zapirajo). To, da preziram amerikanizem, ki ga je pri nas čedalje več, pa je tudi že splošno znano.

M.

Photo: William Van Alen

Ora Ito

noreply@blogger.com (M.) — Fri, 13 Apr 2007 18:35:00 +0000

Zadnjič sem na televiziji zasledila posnetek iz arhitekturnega bienala, ki je sicer potekal novembra (davnega) leta 2005. Sicer ne vem točno čemu je bil namen ponovitve prispevka lokalne televizije, ampak dobro, me je pritegnilo.

Sploh francoski oblikovalec Ito Morabito, ki je bolj znan kot ora ito.

Človek, ki iz sanj potegne svoje ideje. Človek, ki je "ukradel" ime svetovno priznanih znamk (Cartier, Davidoff, Gucci, Louis Vuitton...) ter z njimi okrasil svoje zamisli. Čeprav so bile stvari virtualne in predstavljene samo na internetu, so ljudje začeli povpraševati po teh stvarih. Baje je bilo največ povpraševanja po Louis Vuitton torbici in čevljih.
Počasi so začele padati ponudbe po odkupu njegovih zamisli (Cartier-jev prstan npr.) in virtualne podobe so dobivale oprijemljivost.

Zamudila sem nekaj prispevka, a tisto kar sem videla me je navdušilo, da sem pobrskala po njegovi spletni strani.

Čiste linije in preproste modernistične oblike. Arhitekturno-oblikovalski projekti in notranje oblikovanje mi sicer deluje preveč čisto, sterilno in premalo domače za moj okus, a nekatere "nosljive" predmete bi imela.

Všeč so mi Visina kartica z zaobljenimi robovi, Ogo voda v okrogli plastenki (spominja me na sladoled, ki so ga pred davnimi časi pakirali v nogometne žogice, se spomnite?), Artemedin likalnik, Heinekenova aluminijasta steklenica (sexy) in seveda Davidoff kadilska kolekcija škatlic, vžigalnikov in pepelnika (ki ga, mimogrede, imajo v ljubljanski Samsari).

Še kaj bi se našlo.

Sexy stvari.

M.

Narciski Mali

noreply@blogger.com (M.) — Fri, 13 Apr 2007 17:21:00 +0000

Čeprav sem prepričana, da smo vsi bolj ali manj narcisoidni, osebno raje kot sebe opazujem druge. Obraze, mimiko, razpoloženje, ne obleko in razne modne dodatke ampak človeka samega. Počim se nekam in ob cubi libre opazujem ljudi. Uživancija.

Sem pa danes, ko sem hodila do centra po stari navadi opazovala vse okoli sebe, ugotovila, da se veliko ljudi ogleduje v izložbah. Smešno se mi je zdelo, ko sem opazovala neko gospodično. Hodila je mimo približno 7ih izložb ter se v vsaki gledala. Ne, ni gledala stvari v izložbi ampak svoj odsev. Vzpodbudila me je, da sem danes opazovala ljudi, ki se ogledujejo v vseh odsevajočih predmetih, malih izložbenih narciskov.

Ok, razumem, se pogledaš enkrat, da vidiš, če ti kak las hecno štrli, imaš majico zatlačeno nekje v hlačah, hlače v supergah, ampak to, da se gledaš v čisto vsaki izložbi mimo katere greš, je pa blazno smešno.

Opazujejo se celo v odsevu monitela. V očalih. (What's with that?)
In potem si popravijo frizuro, obrišejo drobtinice maskare pod očmi, preverijo zobe... Ja, tudi to zadnje sem videla.

Kakšni mali narciski smo.

M.

Photo: Oscar Chong

Še Vedno Sem IN!

noreply@blogger.com (M.) — Wed, 11 Apr 2007 10:13:00 +0000

Ne bom razpredala kaj vse sem počela te dni, ko (očitno) nisem blogala, ker vem, da vas ne zanima, tako kot niti nimam volje vsega pisat.

Fino je, ker je sonček in sem polna energije, kar se očitno tudi vidi. Zakaj?
Zato, ker sem bila v petek na vlaku deležna lepih pogledov in nasmeškov od neznanca (je bil v bistvu kar simpatičen). Seveda je moj dragi, kljub temu, da se je zabubil v knjigo, to opazil in je postal takoj bolj "mačo" in teritorialni. Hecno.

Moj ego pa se, jasno, ni pritoževal glede na to, da že nekaj časa nisem bila deležna takega nedolžnega flirta. Zanimiv občutek, ko vidiš, da si nekomu simpatičen in ti to kar očitno pokaže. Poleg partnerju seveda. Če bi hotela bi bila še vedno aktualna na "trgu". Ni to fajn? Hehe.

V glavnem upam, da bom imela malce več časa za blog ker ga pogrešam ampak preprosto ne uspem kaj spisati. Vas pa berem.
Včasih bi najraje kar povabila vse nekam na pijačo se martinčkat, a tudi to mogoče kdaj pride.

Upam, da se imate fino.

M.