Pariz Sredi Ljubljane

Pijem mrzlo kavo, jem tiramisu, pregledujem bloge, ko ga slišim. Že par tednov se na par dni pojavi mladenič z harmoniko.

Sredi Ljubljane, sredi blokovskega naselja, s harmoniko.
Ne vleče, ne sili, ne muči se iz nje spraviti karkoli ampak jo lepo, elegantno in gentlemensko vabi naj zaigra, naj spusti glas, melodijo. Rahlo, nežno. Francosko. V stilu Alo, Alo odmeva od blokov, ki jo ne popačijo ampak povzdvignejo.

Zaprem oči in se preselim v Pariz. V rahlo zakajeno kavarnico, ki v bistvu ni smrdeče zakajena ampak diši po domačnosti, rahel vonj tobaka, dišečega, s pridihom vanilije. Moj vrtljivi stol se spremeni v težak masiven naslonjač, medlo rdeče barve, velik, da se zgubim v njem in hkrati tako udoben, da se niti nočem najti. Nos mi napolni opojni vonj vroče kave, tiramisu zamenja rogljiček, blog se spremeni v malo črno knjižico, malo pomečkano, polno zapisov, krac, misli, idej. Ostane edino ona. Harmonika, ki tiho poje in napolni prostor s toploto, ki te nežno zvabi v drug svet, drugo dimenzijo.

In potem slišim avtobus, kako speljuje iz postaje. Pristanem spet pri mrzli kavi, koščku tiramisuja, črna knjižica postane moj laptop in izgine tudi ona.

Zaradi nje sem, sicer velika nočna ptička, vzljubila jutra.

M.

Photo from: http://www.nottingham.ac.uk/french/undergraduate/Prospective/index.html

Oznake: Razmišljanja