So besede, ki nam ne gredo iz jezika. Ponavadi so misli in besede lepe, prijetne za uho, a tako težke. Nas zaboli, ko izrečemo ali nam ne preprosto preveč nerodno in smo preveč odrasli za to primarno čustvo?

Otroške ročice se stegnejo k meni. Objamejo me tako močno, da se čudim moči in nežen glasek mi zašepeta najlepše besede. Rad te imam.

Ni se mučil ob tem, ni tri dni razmišljal o pravem trenutku. Začutil je in povedal. Šestletnik.
Pa verjetno ne bo več dolgo s tako lahkoto razveseljeval vse njemu pomembne ljudi. Ker bo tu puberteta in mu bo nerodno, ker je fant in fantje niso mehkužni, vsaj "spodobi" se ne, ker potem ne bo več pravega trenutka, ker... Ker je težko!

Tudi meni včasih ni šlo. Pustimo zaljubljenost. Ni mi šlo pri prijateljih, sorodnikih, celo pri starših. Če sem že izrekla, pa so me označili kot nekoga, ki je trenutno v čustvenem obdobju.

Pa se naučiš. Naučiš se šestletniku zašepetati nazaj, objeti prijateljico, ji povedati koliko ti pomeni, pogledati mami v oči in brez zadrege izgovoriti te tri besede.

Ni tako težko, ne boli in zagotovo polepšaš dan nekomu. Tudi vam bi, kajne?

Želim vam veliko izrečenih in slišanih RAD/A TE IMAM.

M.

Oznake: Razmišljanja

Delček maila, ki sem ga dobila danes že navsezgodaj. Resnične zgodbe je bil naslov.

ZGUBLJENI KONDOM

Ko so devetnajstletnico vprašali, zakaj se je zglasila na urgenci, je
povedala, da se je fantu med seksom snel kondom in da ga ni mogla
izvleči niti s prsti.
"šla sem v kopalnico in se prisilila k bruhanju, vendar ga tudi
izbruhati nisem mogla."

Oznake: Razmišljanja

V soboto sem si v Koloseju ogledala film Gospod Brooks. Zanimiv film. Triler, z nekaj nadzornimi prizori ubijanja, špricanja krvi in psihološkimi igricami. Film za odrasle pač.

A vendar se je neki odgovorni mami zdel povsem primeren film za deklico staro približno štiri leta. Obe sta namreč sedeli poleg mene.
Saj je bil v angleščini in ona še ne zna brati. Tako ali tako ne bo vedela kaj se dogaja, o čem se gre. Zakaj sploh izbirati filme, ki so primerni za otroke, saj nič ne razumejo...

Nočem komu pokvariti užitka, če se bo kdo odločil za ogled filma ampak preprosto ne morem mimo tega. Meni se namreč zdi popolnoma neprimerno, da štiriletna deklica sedi do desetih v kinu in gleda kako je neki stric pravkar poslal metek nekomu v glavo, odsekal glavo drugemu stricu in kako močno lahko šprica kri, če nekoga tako lopneš?

Zelo malo je manjkalo, da ne bi mamici namignila naj vsaj pokrije punčki oči med krvavimi prizori. A potem bi se že vtikala v njeno vzgojo, to se pa ja ne spodobi.

Še zdaj kar zakuham, ko pomislim...

Upam samo, da deklica gleda tudi risanke, saj si nočem niti predstavljati kaj se dogaja z njo med krvavimi prizori raznih grozljivk/trilerjev in podobnih zadev, ki jih njena mamica očitno z užitkom in brez slabega občutka gleda z otrokom.

M.

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Parisin odpust iz zapora je očitno zelo pomembna zadeva. Leading story. Pred naravnimi katastrofami, politiko in vojno. Ker je pač ona.

Sami članki o njej, bombandiranje. Ok, vem, ne beri, če ti ne paše. Saj ne. Mi je pa hecno, kako si tv hiše zvišujejo gledanost z eno bogataško razvajenko.

Tudi novinarjem (očitno) ni lahko brati takše zadeve kot novice dneva.

Miki Brzezinski iz MNSBC se je skoraj strgalo, ko je videla kaj mora prebrati. You go girl!



Važno, da se "prodaja".

Baje je imela celo probleme s svojimi šefi zaradi tega.

Ampak je faca. :)

M.

Oznake: Aktualno, Audio Video, Razmišljanja

Se vam je že zgodilo, da ste videli nekoga "znanega", ne mislim medijsko znanega, v bistvu ga osebno ne poznate, vendar ste vseeno podzavestno skoraj skočili vanj ter izustili: Ooooo živjo, kako si, kaj je novega?

No, meni se to zadnje čase dogaja kar naprej. Večinoma "srečam" blogerje, prodajalke iz trgovin, kjer pogosto nakupujem, sopotnike na avtobusu, kjer smo ponavadi ob istem času isti obrazi.

Prejšnji teden srečam blogerko, ki jo berem vsake toliko, vendar sem na tekočem in jo gledam, pa gledam in ko spoznam, da jo "poznam", podzavestno izustim en dolg in precej glasen OOOO! Še dobro, da je šla že mimo, ker sem izpadla, milo rečeno, smešna. Sploh, ko sem prijateljici razlagala od kod jo "poznam".

Čeprav me je taista prijateljica že prekosila v bebavosti OOO-ja. V Koloseju je "srečala" Janeza Janšo in v mešanici zmedenosti, spominske reakcije I know you in tisočinke sekunde, je nastal OOO!, ki na njeno žalost ni ostal neopažen z njegove strani.
Zemlja odpri se, prosim!

Torej, če vas kdo ustavi z OOO!, jup, thats me!

M.

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Nekaj je v zraku, nekaj, kar me očitno prikaže kot zelo željno verskih podobic in raznih pogovorih o nastanku sveta, o Velikem (in ne Big Brotherju).

V zadnjem času me kar naprej ustavljajo razni verski privrženci in me želijo razsvetliti, mi podarjajo razne piškote, podobe, knjige, zvezke, revije, "pogovor".

Naj objasnim.

Sem krščena in nekajkrat sem celo pojedla tisto hostjo (ki se mi je vsakič zalepila na nebo, res so user friendly), celo znam zmolit eno, mogoče dve, a že od malega vem, da to ni to. Mene niso prepričali, četudi so se zelo trudili. Saj veste, razne babice, tete in sosede, ki otroke dobesedno vlečejo vsako nedeljo, ob mimogrede zelo neprijazni uri, v ledeno cerkev.

Krščena ateistka torej. Recimo.

Nimam nič proti, če komu pomaga je super, ampak vse dokler se to ne vsiljuje meni. Ravno danes, na poti v službo me ustavi starejša gospa (mislim, da že tretja v dveh tednih).

Ona: Dober dan, gospodična!
M.: Dober dan!
Ona: Samo nekaj bi vas zmotila.
prične vleči iz torbice neke liste, potegne ven list A4, na njej pa podoba, Jezusa predividevam
M.: Emm, ne ne, to me ne zanima, sploh pa se mi mudi v službo. Lep dan.
Ona, začne prepogibati podobico: Aha, ne saj ni problema. Saj jaz bi vam samo tole dala v torbico, potem pa kar...

Ne morem verjeti. Ona bi mi kar dala nekaj v torbico. Meni nič, tebi nič, bi mi dala nekaj v torbo.

Na take sem pa alergična. Da ne govorim o tistih, ki hodijo za tabo še 200 metrov.

Sploh pa, pri teh letih, če bi me zanimalo kaj od tega, bi se sigurno pozanimala, včlanila, karkoli že. Na ulici me pa težko prepričaš v kaj drugega kot v kak podpis, pa še to za res kakšno pametno zadevo.

Amnesty so tudi težki s temi podpisi.

Postavila bom stojnico, hodila po Ljubljani in zbirala podpise proti zbiranju podpisov in nadlegovanju na ulici.

Wanna join me?

M.

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Včeraj s sošolko iz časov osnovne šole debatirava na temo o tistih dobrih starih časih. Ko sva bili še mlajši (da ne bi slučajno kdo pomislil, da sem stara!) in kako je bilo včasih.

Čeprav...

Ponavadi se mi malo naježi koža, ko kakšna babica/dedek prične razlagati o tistih časih, ko je bilo vse boljše, bolj zdravo in so si bolj prepevali kot danes, ko se grdo gleda(m)jo. Čeprav dvomim, da so takrat na polno uživali ob pomanjkanju hrane, denarja in drugačnem režimu. Tudi, če so peli na vso grlo, sem prepričana, da je vsak razmišljal kako bo s pridelkom, se sekiral za živino...

Pa saj ni danes prav dosti drugače. Svet se vrti, se razvija, ampak skrbi so prvotno še vedno podobne. Kako bomo preživeli?

Včasih je bilo drugače!

Ja iz distance je vse drugače. Prepiri niso več tako grozni, ljubezen malo manj močna, barve dobijo drug odtenek, zbledijo, okus se spremeni, bolečina ne boli tako močno...

Zaenkrat se tega še zavedam, predvidevam pa, da bom čez par deset let podobna tem babicam. Ker bo takrat res vse drugače!

M.

Oznake: Razmišljanja

Včeraj v Koloseju čakam v vrsti za gospoda Fižolčka in nehote slišim za menoj stoječo angleško družino pri komentiranju celotnega objekta.

Poba star približno 18 let, o Koloseju razmišlja: "Hm, it looks very... Hm..." Malo pomišlja, pogleduje po prostoru in dokonča: "Very american".

Oče se v sekundi z njim strinja.

Poba nadaljuje: "Very american. Cold, big."

Pri tem pa cela družina ustvarja grimase, ki jih lahko opišem kot mešanica prezira, pomilovanja in sprijaznenja s situacijo.

Se čisto strinjam, raje imam Komuno in podobne (a kaj, ko kina v mestnem jedru zapirajo). To, da preziram amerikanizem, ki ga je pri nas čedalje več, pa je tudi že splošno znano.

M.

Photo: William Van Alen

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Čeprav sem prepričana, da smo vsi bolj ali manj narcisoidni, osebno raje kot sebe opazujem druge. Obraze, mimiko, razpoloženje, ne obleko in razne modne dodatke ampak človeka samega. Počim se nekam in ob cubi libre opazujem ljudi. Uživancija.

Sem pa danes, ko sem hodila do centra po stari navadi opazovala vse okoli sebe, ugotovila, da se veliko ljudi ogleduje v izložbah. Smešno se mi je zdelo, ko sem opazovala neko gospodično. Hodila je mimo približno 7ih izložb ter se v vsaki gledala. Ne, ni gledala stvari v izložbi ampak svoj odsev. Vzpodbudila me je, da sem danes opazovala ljudi, ki se ogledujejo v vseh odsevajočih predmetih, malih izložbenih narciskov.

Ok, razumem, se pogledaš enkrat, da vidiš, če ti kak las hecno štrli, imaš majico zatlačeno nekje v hlačah, hlače v supergah, ampak to, da se gledaš v čisto vsaki izložbi mimo katere greš, je pa blazno smešno.

Opazujejo se celo v odsevu monitela. V očalih. (What's with that?)
In potem si popravijo frizuro, obrišejo drobtinice maskare pod očmi, preverijo zobe... Ja, tudi to zadnje sem videla.

Kakšni mali narciski smo.

M.

Photo: Oscar Chong

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Skačem, plavam, tečem in kolesarim. Vsak mesec povprečno 5-7 dni še bolj veselo in z zanosom kot ponavadi. Ker dihajo in imajo krilca, so ultra tanki in mega udobni.

Blah, blah, blah.

Vložki in tamponi.

In oglasi za njih!

Koliko je dejansko žensk, ki verjamejo takim oglasom? Malokatera še ni občutila bolečine v tistih dnevih in takrat vsakič veselo skače naokoli ter je polna energije. Sama bi včasih najraje potrgala te ženske notranje organe in jih v dobro vseh potrošnikov, ali pa zaradi bolečin, posodila/žrtvovala (predvidevam, da moškemu, drugače pač ne razumem) snovalcu teh neumnosti.

Kupujemo jih, ker jih pač potrebujemo in ne ker bi nas prepričali, da z njihovim proizvodom tegob ni več!

Originalnost:



:)

M.

Oznake: Audio Video, Razmišljanja, Vsakdan

Vsak začetek ima svoj konec in vsako rojstvo se konča s smrtjo. Naravne stvari, a vzbudijo čisto drugačna čustva.

Včeraj se je krog sklenil nekomu, ki je mojemu partnerju veliko pomenil.

Sama sem se s smrtjo delno sprijaznila in spoprijela že kot otrok, ko mi je umrla babica, na katero sem bila zelo navezana. Že takrat sem ponoči dostikrat razmišljala zakaj je tako, kdo je kriv, če sem mogoče kaznovana oziroma postavljena pred izkušnjo in podobno.

V zadnjih dveh letih pa sem zaradi smrti dveh družinskih članov znova bila postavljena pred dejstvom, da nihče in nič ni večno. Ogromno sem razmišljala in se dokončno sprijaznila, tako mora biti in vse kar lahko sama naredim je, da v življenju uživam in ljudi ne jemljem za samoumevne. Sploh sem se pa morala sprijazniti s tem, da neprestano razmišljanje o tem kako je bilo včasih in kaj bi bilo, če bi bilo, meni škodi. Škodi ljudem v moji okolici.
Žalovanje je zdravo, normalno in boleče, a ne v nedogled. Stvari je potrebno počasi pospraviti in živeti naprej.

Vem, tudi mene bo to doletelo in me ni strah smrti, strah me je samo tega, da se kdo od meni bližnjih, ne bo mogel s tem sprijazniti in bo obtičal v žalosti in spominih. Da se bo njegovo življenje končalo pred njegovo telesno smrtjo.

Svoje strahove sem tudi povedala ob pogovoru o smrti z meni ljubimi.
Čeprav so se nekateri vztrajno izogibali tej temi.

Zakaj se težko govori o tem? Zakaj je nekaj najbolj naravnega, hkrati najbolj tabu tema? Zato ker boli, ker nam ni vseeno ali ker nam je žal za stvari/besede o katerih v danem trenutku nismo razmišljali? Zakaj nekateri ljudje v smrt pošiljajo druge, ko hkrati vedo, kako bi smrt bližnjega njih prizadela?

Tišina in zatiskanje oči še ne pomeni, da ne obstaja in ni del nas.

M.

Oznake: Razmišljanja

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je dvignilo pokrov, čeprav niti niste vedeli, da se kaj nabira pod njim?

Včeraj se nama je s prijateljico odprlo.

Po običajnih debatah o aktualnih temah, je ena od naju z enim samim stavkom odprla ventil pri obeh. Z enim samim: Ej, veš kako mi gre na živce... Druga je v sekundi z razumevajočim pogledom in kimajočo glavo potrjevala, da čuti isto. Iz stavka v stavek z večjo vnemo sva razlagali kaj vse naju moti, spravlja ob živce, potre, razjezi... Krilili z rokami, razlagali včasih kar ena čez drugo, iz ene teme na drugo, od najbolj banalnih do osebnih stvari, kaj vse me muči.

Sploh se mi sanjalo ni, da imam toliko nekih stvari v sebi, ki so samo čakale, da poletijo z vso silo iz kuhajočega se lonca v meni.

Po resnično napeti in intenzivni debati sva se počutili jezni na vse, a po drugi strani olajšani in lažji za kako tono ali dve.

Z lažjim "loncem" sva se, podzavestno jasno, podali na tipično žensko terapijo v obliki nakupovanja.

Zdravilo, ki mi je pomagalo je bil lep prstan, ogrlica in zapestnica. Hehe.
Vse lepo ujemajoče, z izgovorom, da ga potrebujem za jutrišnji razgovor,
za katerega vas tudi prosim, da mi držite fige.

Danes, se počutim tako:



Astorpia in Vesna Zornik (Katalena) - Maria de Buenos Aires

M.

Oznake: Audio Video, Razmišljanja

Čeprav zadnje obdobje čisto premalo spremljam politično dogajanje pri nas, si bom kljub temu dovolila komentirati .

Imamo žensko, ki bo kandidirala za predsednico naše ljube države. Hecno naključje, da se je pojavila slab teden po oddaji Trenja, katero sem že komentirala.

Sicer simpatična gospa Monika Piberl, ki deluje kot kakšna dobra tetka, je pri meni že dobila tak majhen minus. Verjamem, da ima dobre ideje in res bi nam svež veter koristil, vendar soditi sodelovanje s predsednikom vlade na podlagi horoskopa se mi vseeno zdi malo naivno in nesmiselno. Primerjati vodenje države z zakonom? Ljudje nismo z vsemi kompatibilni. V zvezo pa se spustimo s človekom s katerim se ujamemo in ne gre pričakovati, da na podlagi istega astrološkega znamenja dobimo iste rezultate razumevanja in kompromisov tudi na državni ravni.
Majhen kiks, ki mogoče niti ni bil tako mišljen, a treba je paziti na besede, sploh kadar gre za tako veliko zadevo.
Ne bom sodila prehitro, čakam na njen program in kampanijo.

Podpiram pobudo, da je čas za žensko roko v državi, a jaz bi jo raje postavila v parlament. Na vrh, tam se krese in tam so potrebne spremembe, drugačen pogled.

Bo letos kaj več kandidatk? Oziroma, če uporabim besede Jeklinove, vohate katera bi lahko bila tista, ki bi bila za to primerna?

M.

Oznake: Aktualno, Razmišljanja, Vsakdan

Rada imam mesto, kaos, vrvež, brez tega bi težko živela, si pa čedalje bolj želim, da bi moj iPod predvajal tišino. Čisto tišino, brez avtomobilov, ropota posode, pralnega stroja, ptic, sosedov, dihanja nekoga drugega.

Poznate to tišino?

Dvakrat na mesec pobegnem na deželo, kjer je tišina včasih tako tiha, da te zaboli in potem lahko slišim sebe, v miru razmišljam. Zadiham.

Ne bi zamenjala mestnega vrveža, rada bi samo tišino na vsake toliko. Gumb.

Želim gumb mute za okolico, ki me obdaja.

Mute.

M.

Oznake: Razmišljanja

Včeraj zvečer sem se blazno zabavala. Zaradi Polone Vertih v Trenjih, zaradi njenih komentarjev, čeprav druge niso ravno zaostajale v zabavnosti.
Tema je bila primerna prazniku, namreč Ko moški obmolknejo oziroma moja verzija je bolj, ženski debatni krožek o feminizmu in politiki. Za devet žensk različnih profilov in poklicev na kupu o politiki in ženskah, drugače pač ne morem reči. Po debati o morebitni prvi predsednici naše države, enakopravnosti in še nekaj drugih ovinkov, je sledila debata o ženski lepoti in lepotnih idealih. Tam me je Vetrihova, ki je sicer z malo teatralnim govorom požela bučen aplavz in čestitke, spravila v glasen smeh in dobila sem odgovor na moje vprašanje.
Citiram:

A se lahko malo pohvalim? Jaz tudi mislim, da mi ni treba, da bi shujšala pa bila taka pa onaka pa tretja, zato ker se mi zdi, da sem interesantna, nadarjena in inteligentna. Pika! Kar mi veliko moških zavida!

A ni posrečena no?

In moram še omenit: Bernarda Jeklin odgovarja na vprašanje, zakaj žensk ni v slovenski politiki oz. zakaj ne gredo bolj v ospredje:

Zato ker je slovenska politika taka kot je! En kup dreka in pametne ženske se usmerijo v bolj smiselne in koristne poklice.

Res zabavna oddaja. Če imate uro in pol časa, definitivno priporočam ogled.

M.

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Artur Štern na zabavi Mense, odgovarja na vprašanje kaj je boljše, biti pameten in grd ali lep in neumen:

Pravzaprav je boljše biti neumen in lep, kot pa lep pa pameten. Zato, ker s pametjo si človek lahko škodi, medtem, ko z neumnostjo lahko prideš kamorkoli.

Čeprav se mi zdi, da se je malce zmotil in mislil grd ter pameten, ampak razumemo, kaj je hotel povedat.

Se strinjate?

Citirano še premlevam in ko jo "zmeljem" postnem. Trenutno bi iz stavka v stavek sama sebe spodbijala.

M.

Oznake: Razmišljanja

Ta post imam že nekaj časa spravljenega kot osnutek. Malo ga vsake toliko obdelam tako, da dodam kakšen del razmišljanja, ki se mi porodi ob prebiranju blogov, na splošno in o tej temi.



Najprej sem zasledila post pri blogerju, ki ga rada in redno prebiram, had-u.
Se strinjam z njim (ne bom pisala povzetka, klikneš, prebereš in veš). Vsaka blogerska "kariera" gre nekako po teh stopničkah. Je pa povzel nekaj kar sama mogoče nisem znala točno povedat, odgovoriti. Zakaj nimam objavljen spisek blogov, ki jih prebiram? Zato, ker kot prvo jih je ogromno (rednih 42, ostalih pa tudi kar nekaj, enih in istih, nerednih), kot drugo pa

Veliko izredno dobrih blogov ni “medijsko” odmevnih, ampak ko jih najdeš, jih niti ne želiš deliti z drugimi, ampak v njih uživaš rajši sam!

Lahko rečete, da sem sebična.

Na podobno temo sem že spisala kar dolg komentar Delavcu, še nekdo na listi rednih 42, pa sem si premislila in raje komentiram preko bloga.

Se strinjam, imamo blogerske zvezde tudi pri nas. Pa ne mislim razne plačane blogerje ala Jonas&co. So ljudje, ki pišejo zato, da jih čim več ljudi prebere, provokatorji na nek način. Povsod jih vidiš, vsi imajo linke do njih, na vseh možnih straneh imajo objavljen naslov do bloga in tudi, če si med tistimi, ki jih ne bereš, nanje naletiš vsaj enkrat tedensko. Ne gre drugače. Celo tisti, ki takih ljudi ne marajo, iz tega ali onega razloga, jih berejo zato, da lahko na svojem blogu objavijo repliko, okrašeno z linkom povoda. That's the whole point, i guess. Vse se vrti.
Strinjam se s prikazi razlogov zakaj blogajo(mo). Ampak, ali ni vsak prav zaradi vseh teh razlogov skupaj, pričel pisati t.i. spletni dnevnik?

Zakaj začneš blogat? Zase, seveda. Zase ampak želiš, da te vidijo, komentirajo tvoje poglede, vrednote, da lahko pač poveš "glasno in vsem". Drugače sploh ne bi objavljali, še vedno bi bili osebni dnevniki zguljeni in nakracani, telefoni bi pregorevali, elektronska pošta pa frčala. Samo to pač ni tako zabavno. Dejstvo.
Potem se nekako razdelimo. Na tiste, ki so bolj novičarski in objavljajo, komentirajo novice, dogodke (in odmeve) ter na tiste, osebne, ki pišejo o svojem življenju, razočaranju, ljubezni, kaj so jedli ipd. Ok, s(m)o še tisti, ki krmari(m)jo med obema, bluzatorji.
Tudi vsi tekmujemo, nekateri zavestni, nekateri ne. Zdaj, če požanješ veliko komentarjev, klikov, ti paše. Komu pa ne bi? Tisti, ki trdijo drugače naj mi pojasnijo zakaj potem na spletu sploh objavljajo, če nočejo, da jih kdo prebere. Količina klikov je ponavadi pogojena s kvaliteto. To pa spet paše slišati. Da si dober.

In priznajte, vsi pišemo zato ker piše tudi sosedov (vstavi poljubno). Drugače se to sploh ne bi tako razvilo, kot se je.

Glede stereotipa blogerja. Ni nekako že predstavljen v medijih kot človek, ki cele dneve presedi pred računalnikom in zapiše vse kar najde, kar se mu zgodi v zasebnem in virtualnem življenju, je družbeno kritičen geek, ki to v bistvu niti ni, saj večinoma obvladuje samo osnovne kode html-ja, nekaj grafike, precej domač pa mu je google in podobni iskalniki ter hodi naokoli s kamero ali digitalcem s funkcijo snemanja.
Hehehe, se kdo najde?

M.

P.S.: Prvotni osnutek posta je bil drugačen, a me je zaneslo; prejšnjo vsebino sem zbrisala in zabluzila na novo.

Oznake: Razmišljanja

Nekakšna poplava čaja je nastala. Zdi se mi, da se zdaj pije čaj zato, ker je to modno. Se dobiva na čaju se nekako lepše sliši kot, se dobiva na kavi. Razpasle so se povsod čajne hiše, prodajalne pravih čajev. Ali pa se samo meni tako zdi. Saj je prav, da se ga pije, mi je pa vseeno hecno.

Nekje sem zasledila, se ne spomnim več kje, da naj bi čaj prvi odkril nek kitajski cesar okoli leta 2300 pred našim štetjem. Čisto naključno, ko se je na terasi hotel osvežit, je v njegovo skodilico z prej zavrelo vodo, poletni vetrič prinesel lističe iz bližnjega grma. To je opazil šele takrat, ko ga je vonj te pijače tako premamil. Od takrat naprej je postala nejbolj znana pijača na svetu.

Čaj ima kar lepo zgodovino, zanimivo pa se mi zdi, da je zelo spoštovana pijača. V arabskem svetu, po jedi čaj skuha gospodar ter se s tem zahvali Alahu za hrano. Na japonskem je pitje čaja prvotno obred, ritual, meditacija. Vse je skrbno pripravljeno in nič ne sme zmotiti harmonije prostora v katerem bo čaj postrežen, ne zvok, ne barva, vonj, postavitev predmetov. Vse v harmoniji in tišini.
Facinantno.

V Evropi nas čaj asociira na Angleže, ki imajo obvezni jutranji in popoldanski čaj s kolači, sendvički. Imajo nekakšno pravilo pri nalivanju čaja, ki ga pijejo z mlekom, redko z limono, kot smo navajeni pri nas. V skodelico najprej nalijejo mleko, nato sledi čaj in na koncu sladkajo. Pijejo ga počasi, srebajo.

Pri nas nimamo nekih obredov povezanih z njim. Razen, če v obred štejemo tudi ležanje v postelji, kupi robcev, limona in čaj. Je pa povezan z ljudskim zdravilstvom. Vsakdo ve, za kaj je dober kamilični, žajbljev in zakaj ga pijemo pri težavah s kašljem z medom.

Da ne pišem o tem, koliko beljakovin, mineralov, vitaminov in koristnih snovi vsebuje ta napitek, katerega učinek pomirjanja ali poživitve je dosežen šele po 30 - 40-ih minutah. Za razliko od kave ali alkohola, ki dosežeta učinek povprečno po 15-ih minutah.

A ne glede na to, da vem kako je zdrav, ga ne morem. Verjetno imam to od malega, ko me je babica vedno posiljevala s čajem. Pijem ga takrat, ko me kaj priklene na posteljo, pa še to s težavo in se ga poslužim šele, ko moji čudežni napitiki iz limone in pomaranče ne delujejo več. Komaj.

Bi ga pa rada pila. Zakaj? Ker mi je všeč japonski odnos do čaja, ritual, meditacija, ko si vzameš čas zase. In predvsem zato (priznam, nepoboljšljiva sem) ker so mi blazno všeč kitajski čajniki, skodelice, pribor.

V njih pa kava, sok, voda razbijejo to magičnost, ki mi je všeč.

Damn!

M.

Photo: T. Takagi

Oznake: Razmišljanja

Pijem mrzlo kavo, jem tiramisu, pregledujem bloge, ko ga slišim. Že par tednov se na par dni pojavi mladenič z harmoniko.

Sredi Ljubljane, sredi blokovskega naselja, s harmoniko.
Ne vleče, ne sili, ne muči se iz nje spraviti karkoli ampak jo lepo, elegantno in gentlemensko vabi naj zaigra, naj spusti glas, melodijo. Rahlo, nežno. Francosko. V stilu Alo, Alo odmeva od blokov, ki jo ne popačijo ampak povzdvignejo.

Zaprem oči in se preselim v Pariz. V rahlo zakajeno kavarnico, ki v bistvu ni smrdeče zakajena ampak diši po domačnosti, rahel vonj tobaka, dišečega, s pridihom vanilije. Moj vrtljivi stol se spremeni v težak masiven naslonjač, medlo rdeče barve, velik, da se zgubim v njem in hkrati tako udoben, da se niti nočem najti. Nos mi napolni opojni vonj vroče kave, tiramisu zamenja rogljiček, blog se spremeni v malo črno knjižico, malo pomečkano, polno zapisov, krac, misli, idej. Ostane edino ona. Harmonika, ki tiho poje in napolni prostor s toploto, ki te nežno zvabi v drug svet, drugo dimenzijo.

In potem slišim avtobus, kako speljuje iz postaje. Pristanem spet pri mrzli kavi, koščku tiramisuja, črna knjižica postane moj laptop in izgine tudi ona.

Zaradi nje sem, sicer velika nočna ptička, vzljubila jutra.

M.

Photo from: http://www.nottingham.ac.uk/french/undergraduate/Prospective/index.html

Oznake: Razmišljanja

Hecno, ne, da nekomu očitaš stvar, ki se je niti sam ne držiš ali pa se preprosto ne zavedaš, da si posredno sam očitaš. Res hecno.

Pred časom me je šokirala izjava v stilu saj si oseba zase, samosvoja v svojem življenju. Bilo je v kontekstu, ko je dogovorjeno propadlo.
Ja sem. Se popolnoma zavedam tega in zase vem, da v življenju lahko shajam sama, brez partnerja, prijateljic, prijateljev, sem si pa izbrala nek krog ljudi, s katerimi z veseljem delim kakšno mojo stvar. Počnem stvari, ki me veselijo, zanimajo in navdihujejo. Izbrala sem si partnerja, s katerim nimava popolnoma iste poti, hodiva zase, se na križišču srečava, združiva v eno in na naslednjem odcepu ločiva. Meni tako paše. Nama tako paše.

Oseba, ženskega spola (nekako imam občutek, da je to dokaj pomemben podatek), ki mi je pod nos porinila ta očitek, je v zvezi slabo leto. Sva se precej družili preden je spoznala njega. Greva včeraj v malo mesto velikih nakupov. Po uvodnih kako si in kaj je novega, se je začelo.

Citiram:
Ona: Sva razmišljala o poletnih počitnicah... Šla bi nekam bolj daleč.
Jaz: Že?
Ona: Ja, morava že malo gledat. Sva kupila posteljo, veš.
Jaz: On okvir, ti jogi?
Ona: Ne, skupaj pač.
Jaz: Aha. Fino.
Ona: Nisva šla potem tja pa tja pa tja, je moral delat nadure, sva pač malo prestavila.
Jaz: Aha, bosta pa zato hitro našparala za počitnice.
Ona: Ja, pa če bova šla kaj na svoje ali pa kaj v stilu zgornjištukpristarših.
Jaz: Že?
Ona: Pač sva razmišljala.
Jaz: Aha in kako si ti drugače?
Ona: V redu. Ti?
Ona: Aja? Midva sva bila tudi enkrat zadnjič. Se nama ni dalo več biti doma pa sva šla. Jutri greva plavat, malo se namakat no.
Jaz: Aha.
Ona: Ja, je rekel...

Naprej sem slišala samo še midva, naju, sva in podobno dvojino. Aja, in moj aha.

Zelo si samosvoja, čestitam.

M.

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan