Ko Se Življenje Zaključi
Zapisala M., sreda, 21. marec 2007 ob 13:01
Vsak začetek ima svoj konec in vsako rojstvo se konča s smrtjo. Naravne stvari, a vzbudijo čisto drugačna čustva.
Včeraj se je krog sklenil nekomu, ki je mojemu partnerju veliko pomenil.
Sama sem se s smrtjo delno sprijaznila in spoprijela že kot otrok, ko mi je umrla babica, na katero sem bila zelo navezana. Že takrat sem ponoči dostikrat razmišljala zakaj je tako, kdo je kriv, če sem mogoče kaznovana oziroma postavljena pred izkušnjo in podobno.
V zadnjih dveh letih pa sem zaradi smrti dveh družinskih članov znova bila postavljena pred dejstvom, da nihče in nič ni večno. Ogromno sem razmišljala in se dokončno sprijaznila, tako mora biti in vse kar lahko sama naredim je, da v življenju uživam in ljudi ne jemljem za samoumevne. Sploh sem se pa morala sprijazniti s tem, da neprestano razmišljanje o tem kako je bilo včasih in kaj bi bilo, če bi bilo, meni škodi. Škodi ljudem v moji okolici.
Žalovanje je zdravo, normalno in boleče, a ne v nedogled. Stvari je potrebno počasi pospraviti in živeti naprej.
Vem, tudi mene bo to doletelo in me ni strah smrti, strah me je samo tega, da se kdo od meni bližnjih, ne bo mogel s tem sprijazniti in bo obtičal v žalosti in spominih. Da se bo njegovo življenje končalo pred njegovo telesno smrtjo.
Svoje strahove sem tudi povedala ob pogovoru o smrti z meni ljubimi.
Čeprav so se nekateri vztrajno izogibali tej temi.
Zakaj se težko govori o tem? Zakaj je nekaj najbolj naravnega, hkrati najbolj tabu tema? Zato ker boli, ker nam ni vseeno ali ker nam je žal za stvari/besede o katerih v danem trenutku nismo razmišljali? Zakaj nekateri ljudje v smrt pošiljajo druge, ko hkrati vedo, kako bi smrt bližnjega njih prizadela?
Tišina in zatiskanje oči še ne pomeni, da ne obstaja in ni del nas.
M.
Včeraj se je krog sklenil nekomu, ki je mojemu partnerju veliko pomenil.
Sama sem se s smrtjo delno sprijaznila in spoprijela že kot otrok, ko mi je umrla babica, na katero sem bila zelo navezana. Že takrat sem ponoči dostikrat razmišljala zakaj je tako, kdo je kriv, če sem mogoče kaznovana oziroma postavljena pred izkušnjo in podobno.
V zadnjih dveh letih pa sem zaradi smrti dveh družinskih članov znova bila postavljena pred dejstvom, da nihče in nič ni večno. Ogromno sem razmišljala in se dokončno sprijaznila, tako mora biti in vse kar lahko sama naredim je, da v življenju uživam in ljudi ne jemljem za samoumevne. Sploh sem se pa morala sprijazniti s tem, da neprestano razmišljanje o tem kako je bilo včasih in kaj bi bilo, če bi bilo, meni škodi. Škodi ljudem v moji okolici.
Žalovanje je zdravo, normalno in boleče, a ne v nedogled. Stvari je potrebno počasi pospraviti in živeti naprej.
Vem, tudi mene bo to doletelo in me ni strah smrti, strah me je samo tega, da se kdo od meni bližnjih, ne bo mogel s tem sprijazniti in bo obtičal v žalosti in spominih. Da se bo njegovo življenje končalo pred njegovo telesno smrtjo.
Svoje strahove sem tudi povedala ob pogovoru o smrti z meni ljubimi.
Čeprav so se nekateri vztrajno izogibali tej temi.
Zakaj se težko govori o tem? Zakaj je nekaj najbolj naravnega, hkrati najbolj tabu tema? Zato ker boli, ker nam ni vseeno ali ker nam je žal za stvari/besede o katerih v danem trenutku nismo razmišljali? Zakaj nekateri ljudje v smrt pošiljajo druge, ko hkrati vedo, kako bi smrt bližnjega njih prizadela?
Tišina in zatiskanje oči še ne pomeni, da ne obstaja in ni del nas.
M.
Oznake: Razmišljanja
S smrtjo sem se srečala dokaj pozno. Pred dvema letom in pol so se mi v roku pol leta zgodile tri. Umrli so trije meni bližnji. Vsaka od teh smrti je bila drugačna (rak, smrt zaradi starosti, samomor). Na vsako od njih sem gledala drugače in z vsako opravila na svoj način... O tem bi lahko napisala en dolg post.
Uf, jaz ne vem, če se da vplivat na to, kako hitro pozabiš itd...
Jaz sem včasih taka, priznam, da se počutim slabo, ker se mi zdi, da nimam nekoga dost rada.
Kaj jaz vem...
Men je tut že umrl dedek in teta, itd., pa sem samo na pogrebu jokala mogoče, drugač pa nisem bla tako navezana. Mogoče je blo to, da nisem bla blazno navezana.
Sem se pa cmerila en teden in hodila okrog vsa zabuhla, ko mi je umrla psička. Sam ko sem dala ven, je blo pa ok... Pogrešala sem jo še nekaj časa, ampak se res redko spomnim nanjo. Takrat mogoče dobim solzne učke, ampak ne vem... Jaz to nekam pospravim in ne razmišljam o tem, pa ne vem, al je to dobro al slabo. :/
Ne morem pa povedat, kako bi mi blo, če bi mi res neka oseba, ki mi je ful blizu, umrla. Se mi še ni zgodilo h sreči.
Aja, pa tvoja čestitka mi je ful všeč, hehe. Hvala. ;)
M. lep zapis, sva si zelo podobni glede tega. Ljudje menijo, da če znaš izpustiti umrlega, da ga pozabiš, da ne žaluješ ... pa to sploh ni res!!!
Tudi mene ni strah, rada pa bi odšla mirno.
Ja to z jokom je pa čudno, jaz recimo na pogrebih sploh nisem jokala. Enostavno nisem mogla. Zvečer v postelji v blazino, to pa.
Tudi jaz nisem jokala na pogrebu, čeprav bi po vseh "pravilih" morala. Jokala sem sama, ponoči, podnevi, v spalnici, pod tušem...
In ljudje so sklepali, da me ni tako prizadelo in da moram zdaj jaz vse držati pokonci.
Žalovanje ni pogojeno s tem koliko solz potočiš, če jih sploh. Kot tudi čas žalovanja ne kaže koliko ti je oseba pomenila.
Saj ne pozabiš.