Malo pred prvim decembrom sem pustila moje dotedanje študentsko delo. Z dvignjeno glavo in podporo sodelavk. Zaradi odnosa, nespoštovanja človeka in arogance. Sem se pa naučila marsikaj, tako, da mi ni žal za vse nadure, zmešan delovnik (prostega časa skoraj nisem imela, temu primerno je bilo tudi moje razpoloženje in razpoloženje meni ljubih oseb) in škravžljane živce.
December sem si pustila za t.i. Veseli december (ki potem niti ni tako izpadel, but that's another story), vmes pa sem vseeno pokukala na
študentski servis in se celo javljala na par oglasov za administracijo.
Najprej sem poklicala v podjetje, kjer sem v bistvu že bila, naključno in ne zaradi mene, tako, da sem vedela s kom govorim in malo tudi kaj lahko pričakujem ampak vseeno . Opis dela? "
Ja torej, delo ni težko, administracija pač. Dvigovanje telefonov, oblikovanje besedila v wordu pa emm khmm kuhanje kavice (!)
, kakšno fotokopiranje, nekaj excella... Pošlji CV (? Za kuhanje kavice potrebujejo CV?)
pa te pokličem. Veliko možnosti se česa naučiti in največji izziv bi mi bil kako skuhati čim boljšo kavico. No thanks!
"Pošlji CV..." Nisem.
Ok, naprej. Kličem v računalniško podjetje. Tip se pogovarja z mano kot, da sva bila dva dni nazaj na kavi. Pošljem CV. Da me pokliče njegov kolega, ki rabi asistentko. Kao. Čakam. Tretji dan, naveličana čakanja, pokličem nazaj, če je dobil mail. Dobil, ga bo opozoril. Nič. Čas je denar, tudi moj. Jebiga.
Pošljem mail še na 3 druga podjetja (zdaj je procedura, da dobiš študentsko delo isto, kot če iščeš redno službo). Čez dva dni me iz enega pokliče zelo prijazna gospa/gospodična, s katero med pogovorom celo zaideva na temo njenega študija. Všeč mi je. Komaj čakam na razgovor. Na razgovoru vse teče gladko, všeč sem jim in tudi jaz sem bila navdušena nad vsem. Po 20ih minutah razgovora/pogovora preidemo na delovni čas in plačilo. Ok, plačilo ne bi bilo ravno tako, da bi skakala od navdušenja ampak glede na to, da mi je delo všeč, bi prenesla. Delovni čas? "
Odvisno od projektov." Kako odvisno od projektov? "
Včasih bi delala tudi po 12 ur, včasih 5, dan, dva nič potem pa bo lahko spet bum." Sobote, nedelje? "
Ja, absolutno vsako soboto in nedeljo." Pa smo tam. Delaš po cele dneve ali sploh par dni nič, ne moreš predvidet kakšne prihodke boš imel (tudi jaz imam svoje obveznosti, katere je priporočljivo v roku plačati, neverjetno, ja), s prijatelji pa bomo morali na tečaj organizacije Kako v 24 ur spraviti dnevne aktivnosti za 27 ur. Anyway, kljub temu, da sem si zelo želela delati tam, sem morala že samo zaradi mojih aktivnosti odkloniti. Žal. Tudi njej ni bilo vseeno. Baje jo lahko pokličem, ko bom rabila kakšno delo. Lepo.
Pa ostala 2 maila? Na enega nisem dobila odgovora (si ne bi mislila od tako znanega podjetja), na drugega pa po natančno enem mesecu (so dejansko mislili, da bom toliko dolgo čakala na študentsko delo?).
Prejšnji teden najdem en neverjeten oglas. Delo meni pisano na kožo. Asistent, organizacija, PR... Plačilo samo uvajanja je VAU. V sekundi spišem mail in pošljem moj CV. Čakam. Dobim odgovor čez dva dni. Opozorili so me, da je delovni čas 10-12 ur dnevno. Ajej. Še vedno navdušena, še vedno mislim, da sem sposobna tega in da je to TO. Zame! Še zdaj me matra. Nisem odgovorila. Še.
Point? Glede na vse dosedanje izkušnje, ki sem jih imela v službah, razgovorih... Povsod iščejo nekoga, ki bo na voljo skoraj 24/7. Po možnosti z majhno urno postavko. Opa! Ne gre to tako! Ker govorim zase, lahko rečem, da na delovnem mestu dam vse od sebe. Sem kot spužva, poskram vse kar mi pride pod nos, roke, oči in na ušesa. Ampak ok, to delam zase predvsem. Za
svoje znanje in sposobnosti. Za ceno česa? 3€/h? Prostega časa? Zakaj še nisem odgovorila? Ker imam tudi svoje obveznosti. Svoje hobije, svoje prijatelje, fanta, družino (po prioritetah ne nujno v tem vrstnem redu). Čas zase! Pa me mika, da bi sprejela. Čeprav po vsej verjetnosti ne bom.
Tuhtam. Služba in potencialna dobra kariera, možnost razvoja ali moje privatno življenje. Tisti prijatelji, ki sem jim povedala so imeli samo en komentar:
M. iz slabega na slabše greš kar se prostega časa tiče (že prej sem imela tako službo). Vem ,da se bo treba nečemu odreči... Ampak... Je to zdaj tempo, ki ga bomo živeli? Kariera pred vsem? Izbira med solidno ali dobro kariero in družino? Ali se pa samo meni tako zdi pa vendarle ni vse tako črno. Upam!
Močno upam.
M.
Oznake: Razmišljanja
