Ko najdeš nekaj kar nisi vedel, da si iskal...
Včeraj sem doživela ravno to. Našla sem nekaj oziroma nekoga, ki ga nisem iskala. Nisem vedela, da iščem. Po pravici, nisem vedela, da sploh lahko nekaj tako neverjetnega obstaja.
Verjamete v soulmate? Se kdaj vprašate, kaj pa če nekje hodi nekdo, ki mi je tako zelo podoben, ki preprosto je jaz. Ki nosi del vaše duše za katero niste vedeli, da vam manjka? Popolnost? Ni podobnost ampak resnični del vas.
Jaz nisem verjela. Verjela sem v podobno mišljenje, v gledanje v isto smer in v različne osebnosti, ki lahko dobro funkcionirata med sabo. Do včeraj.
Čarobno.
Prvo srečanje ampak me je videl popolnoma golo. On je bil gol. Nič ni bilo telesnega. Vse je bilo v vesolju, zunaj naju. Tišina, a toliko spregovorjenih besed.
Telepatija? V obupu iskanja razlage, sva se tudi na to naslonila. A to je tako nenavadno zame. Verjamem v nekaj nadnaravnega. A kako naj si drugače razložim.
Vem kaj bo rekel, kako bo rekel in kaj čuti, ko se predaja svoji strasti, umetnosti, klavirju. Ker uporablja jezik, besede in način, ki je moj. Govorim čez njegove glasilke. Čutim energijo, ko se dotakne klavirja, njegov vihar, ki divja ko igra se odvija v meni.
Njegovo dojemanje sveta mi je tako blizu. Nekatere izkušnje, ki jih je imel z ljudmi v svojem življenju so do potankosti enake mojim, celo s tako banalnimi podrobnostmi kot je horoskop teh oseb in njihovimi lastnostmi.
Ko klepetava, klepetava vihravo kot dva, ki se nista videla nekaj let in si imata toliko za povedat, besede letijo, smeh in vse počneva s telesom, zavestjo.
Potem naju udari. Tišina. Šepet besed in božanje duš. Toplina, krhkost. Telo preplavi tisoče in tisoče mehurčkov, ne upam, ne želim dihat, nočem, da katerikoli poči.
"M. vibriram, čutiš?" mi reče. Njegov glas odpre pot novim mehurčkom. "Strese me, ko slišim tvoj glas" in spet pošlje mehurčke.
Jaz mislim, on izgovori. In obratno.
V realnosti sva si neverjetno podobna, v drugi dimenziji sva dva koščka duše, ki je bila nekoč eno in se počasi sestavljata kot sestavljanka.
Spoznala sem ga včeraj, a poznava se že celo življenje.
"Ne morem več. Nisem vedel, da tako intenziven občutek obstaja. Če je kaj večjega kot to, bom umiral v lepem, v belini."
Tudi jaz.
M.
Verjamete v soulmate? Se kdaj vprašate, kaj pa če nekje hodi nekdo, ki mi je tako zelo podoben, ki preprosto je jaz. Ki nosi del vaše duše za katero niste vedeli, da vam manjka? Popolnost? Ni podobnost ampak resnični del vas.
Jaz nisem verjela. Verjela sem v podobno mišljenje, v gledanje v isto smer in v različne osebnosti, ki lahko dobro funkcionirata med sabo. Do včeraj.
Čarobno.
Prvo srečanje ampak me je videl popolnoma golo. On je bil gol. Nič ni bilo telesnega. Vse je bilo v vesolju, zunaj naju. Tišina, a toliko spregovorjenih besed.
Telepatija? V obupu iskanja razlage, sva se tudi na to naslonila. A to je tako nenavadno zame. Verjamem v nekaj nadnaravnega. A kako naj si drugače razložim.
Vem kaj bo rekel, kako bo rekel in kaj čuti, ko se predaja svoji strasti, umetnosti, klavirju. Ker uporablja jezik, besede in način, ki je moj. Govorim čez njegove glasilke. Čutim energijo, ko se dotakne klavirja, njegov vihar, ki divja ko igra se odvija v meni.
Njegovo dojemanje sveta mi je tako blizu. Nekatere izkušnje, ki jih je imel z ljudmi v svojem življenju so do potankosti enake mojim, celo s tako banalnimi podrobnostmi kot je horoskop teh oseb in njihovimi lastnostmi.
Ko klepetava, klepetava vihravo kot dva, ki se nista videla nekaj let in si imata toliko za povedat, besede letijo, smeh in vse počneva s telesom, zavestjo.
Potem naju udari. Tišina. Šepet besed in božanje duš. Toplina, krhkost. Telo preplavi tisoče in tisoče mehurčkov, ne upam, ne želim dihat, nočem, da katerikoli poči.
"M. vibriram, čutiš?" mi reče. Njegov glas odpre pot novim mehurčkom. "Strese me, ko slišim tvoj glas" in spet pošlje mehurčke.
Jaz mislim, on izgovori. In obratno.
V realnosti sva si neverjetno podobna, v drugi dimenziji sva dva koščka duše, ki je bila nekoč eno in se počasi sestavljata kot sestavljanka.
Spoznala sem ga včeraj, a poznava se že celo življenje.
"Ne morem več. Nisem vedel, da tako intenziven občutek obstaja. Če je kaj večjega kot to, bom umiral v lepem, v belini."
Tudi jaz.
M.
Oznake: Osebno
Zapisala M., nedelja, 23. september 2007 ob 13:35
