In gre vse.

Presenečeni? Ja, jaz sem bila tudi. Kaj se je zgodilo? Najbolj očitno je to, da sem prejšnji blog zbrisala.

Ja, se zgodijo tudi take stvari. Meni sicer zelo pogosto in zelo rade.

Ga vzpostavljam nazaj, ker jaz kot mi je po navadi, nisem razmišljala o tem, da bi bilo mogoče dobro, vsake toliko blog skopirati in shraniti. In case of emergency. Ah, ne, zakaj bi to počela, raje grem še enkrat vse od začetka. no big deal. Sicer pa se to meni nikoli ne bi zgodilo, ne, meni pa res ne.

Opravičujem se (sama sebi predvsem) z dejstvom, da sem ženska. Nam je malo več dovoljeno.

Da ne govorim o tem kako sem zakuhala, ko sem videla kaj sem naredila in kaj se je dogajalo takrat v moji glavi. Nekje sem enkrat našla posnetek nekoga, ki se mu je zgodilo podobno (na moje olajšanje je bil moški, huh), zelo nazorno prikazuje kakšni občutki te preplavljajo. Postnem ob priložnosti. Razumem ga. Popolnoma.

Zasvojena sem.

Grem nazaj krpat.

M.

Edit 01/03/07: Mi je ratalo nekako dobiti nekaj svojih postov nazaj s stricom Googlom. Hvala, stric!

Oznake: Vsakdan

Hecno, ne, da nekomu očitaš stvar, ki se je niti sam ne držiš ali pa se preprosto ne zavedaš, da si posredno sam očitaš. Res hecno.

Pred časom me je šokirala izjava v stilu saj si oseba zase, samosvoja v svojem življenju. Bilo je v kontekstu, ko je dogovorjeno propadlo.
Ja sem. Se popolnoma zavedam tega in zase vem, da v življenju lahko shajam sama, brez partnerja, prijateljic, prijateljev, sem si pa izbrala nek krog ljudi, s katerimi z veseljem delim kakšno mojo stvar. Počnem stvari, ki me veselijo, zanimajo in navdihujejo. Izbrala sem si partnerja, s katerim nimava popolnoma iste poti, hodiva zase, se na križišču srečava, združiva v eno in na naslednjem odcepu ločiva. Meni tako paše. Nama tako paše.

Oseba, ženskega spola (nekako imam občutek, da je to dokaj pomemben podatek), ki mi je pod nos porinila ta očitek, je v zvezi slabo leto. Sva se precej družili preden je spoznala njega. Greva včeraj v malo mesto velikih nakupov. Po uvodnih kako si in kaj je novega, se je začelo.

Citiram:
Ona: Sva razmišljala o poletnih počitnicah... Šla bi nekam bolj daleč.
Jaz: Že?
Ona: Ja, morava že malo gledat. Sva kupila posteljo, veš.
Jaz: On okvir, ti jogi?
Ona: Ne, skupaj pač.
Jaz: Aha. Fino.
Ona: Nisva šla potem tja pa tja pa tja, je moral delat nadure, sva pač malo prestavila.
Jaz: Aha, bosta pa zato hitro našparala za počitnice.
Ona: Ja, pa če bova šla kaj na svoje ali pa kaj v stilu zgornjištukpristarših.
Jaz: Že?
Ona: Pač sva razmišljala.
Jaz: Aha in kako si ti drugače?
Ona: V redu. Ti?
Ona: Aja? Midva sva bila tudi enkrat zadnjič. Se nama ni dalo več biti doma pa sva šla. Jutri greva plavat, malo se namakat no.
Jaz: Aha.
Ona: Ja, je rekel...

Naprej sem slišala samo še midva, naju, sva in podobno dvojino. Aja, in moj aha.

Zelo si samosvoja, čestitam.

M.

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Ne bom nekaj moralizirala kako so cigareti škodljivi, jada jada jada, ker to tako ali tako vsak ve.

Sama sicer ne kadim, niti nikoli nisem poizkusila, nimam pa nič proti kadilcem. Vendar polnoletnim!

V soboto sem bila priča "odraščanja" enajstletnikov. Pijejo sok in kadijo cigarete. V njihovi družbi je bil tudi fantek, predvidevam bratec katerega od enajstletnikov, star približno 6 let, ki je navdušeno opazuje družbo, jih oponaša po načinu hoje, govora, obnašanja. Vzor so mu. Oni pa kadijo tako sproščeno kot tridesetletniki.

Wikipedia pravi, da je okoli leta 1560 tobak začel svoj pohod po Evropi.
Tobak sicer obsega 60 vrst, uporabljata pa se dve vrsti, navadni tobak in kmečki tobak. Za povrh pa je navadni tobak ena luštna rožica:


Nekaj pa ne razumem. Kako je tobak nastal simbol odraslosti? Zakaj rečemo, da hočejo mladoletniki s kajenjem pokazati kako zreli si? Odrasel človek je, po moji razlagi, nekdo, ki zna (dokaj) razsodno presodit kakšne posledice ima neko dejanje, zna pretuhtat ostale možnosti, na kratko je čustveno, moralno, socialno in spoznavno zrel.

Še nekaj mi ni bilo čisto jasno pri teh fantih. Kje so starši oz. kaj delajo?

M.

Oznake: Razmišljanja

Po odličnem kosilu in še boljši sladici (če boste kdaj zašli v Joe Peňa's v Ljubljani, morate obvezno probati Platano Frito: Banana zavita v tortiljo, ocvrta, posuta s kokosom in karamelnim prelivom ter postrežena s kepico sladoleda, kupčkom smetane with cherry on the top, pregrešna stvar, ki bi jo definitivno morali prepovedati!) me je izzval na partijo biljarda. Baje zato, ker rada pametujem ob gledanju snookerja na BBC Sport-u.

Moj prvič. Bil je tako dober, da sva ga ponovila še dvakrat. Ker sem prvič zmagala! Can't belive it. Ja, vem kaj si bo kdo mislil, pač, pustil ti je zmagati. O ne! Ni mi, sem kar tekmovalna in pri tem ne zaostaja kaj dosti za mano.

Danes imam muskelfiber v rami, ne vem točno zakaj ampak malo zategne, če se hočem kaj preveč frajarit.

Neverjeten užitek mi je bil s tisto belo kroglo ciljat vse ostale (moje seveda) in jih potapljat. Teorijo znam, prakso bo pa treba še malo izpiliti.

Superca, definitivno priporočam. Tudi, če ste štorasti, kot sem naprimer in res samo kot primer, jaz.

M.

P.S.: Aja, skoraj pozabila, vodim 2:1, ha-ha!

Oznake: Vsakdan

Nisem spremenila mnenja, me je pa vseeno razveselilo njegovo "darilo". Hrepenela sem po njem že par tednov.



M.

Oznake: Vsakdan

Alias Vallery Irons Protection.
S Pamelo Anderson v glavni vlogi!

Ok, ne vem točno ali gre za zelo slabo parodijo ali za resnično slabo ekšn serijo (kar je v bistvu še slabše).

Najbolj bedasto pa je, da jo naša največja komercialna Tv postaja ponovno (!) predvaja. Come on people!




M.

Oznake: Audio Video

Predstavljajo neko erotičnost. Ženskost. Dolgi, lepi, svetleči, dišeči, mehki, svilnati. Lasje. Ženske smo v večini obremenjene z njimi. Neurejena frizura in mastni lasje puščajo vtis neurejenega človeka. Pa se trudimo, da bodo res lepi, plavajoči kot v reklami za barvo za lase, močni, gosti. Niti v trgovino ne gremo z mastnimi, na sprehod s psom. Spnemo si jih v čop, figo, spletemo kito, dve, si eno uro ustvarjamo zanemarjen videz (ne pretiravam tukaj!), porabimo na tone gelov, krem, mask in lakov za obstojnost. Za? Za privlačnost!

Primarni pomen las in na splošno vseh dlak na telesu je zadrževanje toplote, zrak med lasmi zadržuje in ohranja toploto. Imajo pa tudi pomemben socialno-psihološki pomen.
So viden znak različnosti, predstavljajo moč, osebnost, neodvisnost. Že včasih so ljudje dajali velik pomen lasem, saj so v njih videli razvrat, naslado. Skozi zgodovino lahko spremljamo od striženja zločincev za onečaščenje, Kristusovi dolgi in rahlo valoviti lasje naj bi predstavljali poštenost in ljubezen do vseh, v srednjem veku je ženska z dolgimi razpuščenimi lasmi bila ožigosana za čarovnico, do danes, ko lepi lasje predstavljajo lepo žensko.

Brskaš malo po spletu, pogledaš kak bolj ženski forum, žensko revijo in vidiš, da so resnično pomemben dejavnik pri tem kako nas moški vidi. Sploh, če imaš dolge. Ok, v večini bo držalo, čeprav se najdejo tudi moški, ki so jim krajši lasje bolj seksi ali pa so bolj priročni. Urejeni seveda.
Tudi moški niste ravno imuni na to. Spomnim se sošolcev iz srednje šole, kako so imeli glavo premazano z voskom, želejem in lase oblikovane na strešico, skuštrane, polizane. Bog ne daj, da si se jih dotaknil! Ne! Uničila mi boš frizuro, grrr! Pa kako jim je bilo nerodno, če so prišli brez frizure v šolo, o groza. Pa se zdaj niso prav dosti spremenili.

Pomembni so, tako ali drugače.

M.

P.S.: Obstaja slovenska vraža, da bi v času kolin dekleta morala jesti kuhan svinjski rep za hitrejšo rast las.

Photo: http://www.carefair.com/Hair-and-Nails/Hair/

Oznake: Razmišljanja

14. februar, dan srčkov, zaljubljencev, vseh, ki jih imamo radi... Jada jada jada. Ne praznujem ga. Nikoli nisem. Se to sploh praznuje ali kako bi temu "običaju" človek rekel?

Zadnje dni vidim rdeče, no ja, mogoče je pa res moja napaka, da dejansko hodim v trgovino okoli tega praznika ampak nekaj pač moram jesti. Ker temu se praktično ni mogoče izognit. Tako kot se skoraj že za prvega novembra sveti in utripa celo mesto, že cel februar vidim samo rdeče. Čisto razumem vse prodajalce. Živijo od tega in če se da nekaj prodati dva meseca prej, bo tisto pač prodajal, če se da, si neumen da ne bi. Preprosto.

Sem kar netipična ženska kar se tega tiče, v bistvu glede vsega. Vseeno mi je. Že na splošno, če rečem, da mi to ni pomembno to drži (zakaj prijateljica reče, da ji valentinovo ne pomeni nič , če me dva dni pred tem sprašuje, kaj naj kupi, da ne bo praznih rok? Ne vem, draga moja, gate maybe?), če rečem ne, mislim ne in obratno. Povem kar mislim in mislim tisto kar prileti iz mojih ust (ok to ne vedno). Bolj tehnično razmišljam, ne kompliciram. Prijatelj mi je rekel, da če obstaja prejšnje življenje, sem zagotovo morala biti moški. Imam pa tudi napake, konec koncev sem še vedno "samo" ženska. Sprašujem se...

Zakaj moramo imeti praznik (ta beseda mi ni všeč ampak trenutno se ne spomnim nobene druge, bolj primerne) za to, da se spomnimo na nekoga? Si res nismo sposobni vzeti 2 minuti in napisati sms, poklicati prijatelja medtem, ko v trgovini čakamo v vrsti za blagajno, si vzeti vsaj en dan, vikend na mesec in se dobiti na kosilu ali rajši izletu? Rabimo praznik za to? Ok, dovolj nerganja.

Sovražim amerikanizem. Še malo, pa bomo razmišljali kot oni, da ne govorim o tem, kako mi moja bivša razredničarka zadnjič z grozo razlaga kako nerazgledane generacije prihajajo, pa ja, saj država očitno potrebuje take ljudi. Ovce. Nič jih ne zanima, razen to kateri model mobitela pride naslednji na trg in kako čim hitreje napisati sms. Da bi občasno kakšno knjigo prebrali? Sem padla na glavo mogoče? Časopis? Dnevne novice? Gledališče? Pa ja, kdo ima čas za to.

Čakam samo še na Thanksgiving day oziroma kako bi (bomo) to prevedli, Zahvalni dan? Se že zahvaljujem. Za to, da so me doma naučili razmišljati s svojo glavo. Hvala!

M.

Photo: David Edwards

Oznake: Razmišljanja

Zadnjič debata z mojim prijateljem nanese na spomladansko čiščenje. Ne tisto v glavi, garaži, stanovanju ampak med prijatelji. Bolje rečeno izvajanje čistke na Msnju. Zmagoslavno, skoraj utrujeno in na novo prerojen mi pove, da je blokiral in zbrisal več kot pol liste. Razlaga o listi ljudi s katerimi se ni nikoli pogovarjal in ki jih je pobral pač, tako, sproti nekje ali pa je bil celo polinkan s strani kakega znanca z njegovim znancem (največkrat je bil znanec znanca ženskega spola), zdaj pa ga ti neznanci blazno nervirajo. Govoril je o predalčkanju, urejenosti.
Kako, kar zbrisal si jih? Zablokiral in zbrisal ali samo zablokiral? Odgovori mi čisto flegmatično, pa ja, blokiraš, zbrišeš, konec, zakaj bi imel nesnago?

Prvi seznam, največji, je seznam ljudi, ki so praktično neznanci, za nekatere sploh ne veš od kje so se vzeli. Drugi seznam, ki je ponavadi najkrajši, so štirje do pet osebkov s katerimi se redno pogovarjaš. Zadnji pa je seznam ljudi, s katerimi se pogovarjaš občasno pa še to ponavadi o vremenu in zaradi boljšega občutka ali pa zato ker ti preprosto, težijo. Zakaj si potem ne bi vsega pospravila?

Ok, se strinjam ampak jaz tega ne morem. Ne morem nekoga kar zablokirati in zbrisati. How weak is that, huh? Block/delete-lala sem tri naslove. Saj ne, da bi jih imela ogromno in da dajem vsakemu svoj Msn naslov (ne vem zakaj, ampak je zame to kar privatna zadeva). Lažem. Zbrisala sem enega (mi ni žal), blokirala pa dva. Pa še to enega ne bi, če me ne bi ravno ta prijatelj prepričal, da zakaj pustim, da mi teži. Sploh ne vem od kje ta občutek krivde ali česa, saj ne vem. Like they care. Feeling pač. Tolažim se s tem, da verjetno nisem edina ali pač?

Na živce si grem zaradi tega!

M.

Oznake: Razmišljanja

Ker na splošno veliko berem oziroma, če mi čas ne dopušča več pa obvezno pred spanjem, bom vsake toliko objavila par knjig, ki se mi zdijo vredne pohvale, priporočila zaradi tega ali onega. Če koga vzpodbudim, da jo prebere pa še toliko boljše.

Philip Roth: Človeški madež (Modrijan, 2006, 374 str.)
Coleman Silk, ugledni univerzitetni profesor, ki opazi, da njegovih predavanj ne obiskujeta dva študenta. Ker ju dejansko nikoli še ni videl, ju označi z besedo "spook", kar sicer lahko prevedemo kot prikazen oziroma duh, lahko pa si jo razlagamo kot žaljivko za temnopolte. Nič posebnega? Mogoče, če ne bi bila študenta temne polti. Sledi nečasten propad kariere in življenja prej zelo spoštovanega profesorja. Ironija v vsem tem? Silk je beli črnec, jud, ki skozi življenje prestopa iz ene barve v drugo. Beseda, ki je ne bi smel izreči kot belec in kar bi lahko samo kot črnec, ampak če bi bil to, ne bi bil takrat predaval na univerzi.
Zanimivo branje, hitro se bere, pusti vtis. Zelo priporočam.

Patrick Suskind: Parfum, zgodba o morilcu (Sanje, 2006, 207 str.)
Zgodba o fantu z osupljivo občutljivim vohom, a brez lastnega vonja. Človek brez lastnega vonja pa je neopazen, težko ga imaš rad. Ne "zavohaš" ga. Za razliko od Jean-Baptiste Grenouilla, ki zaradi svoje posebnosti ni bil nikoli posebno ljubljen, niti od mame. Svoj dar izkoristi pri priznanem francoskem parfumarju, v želji, da naredi najboljši parfum, da ustvari svoj vonj, vonj zaradi katerega, ga bodo ljudje ljubili. Uspe mu. Ampak...
Knjigo sem prebrala na dušek, potegne te in ne moreš jo odložiti. Krasna knjiga. Zelo priporočam.

Andrej E. Skubic: Popkorn (Cankarjeva založba, 2006, 236 str.)
Popkorn je sodobni roman, ki je bil na natečaju Cankarjeve založbe nagrajen kot najboljši roman iz sodobnega življenja leta 2006.
Valter Koren je diplomiran zgodovinar, podjetnik in turistični vodič. Fantazira o svoji novi sosedi kvazi prostitutki, ženske so zanj sekundarnega pomena, čeprav mu vseeno "uspe" podreti svojo bivšo sošolko, sanja ali pa raje, skuša uresničiti svoje sanje o turističnih točkah v Ljubljani, bivših morišč. Javne usmrtitve v Ljubljani, ko kravo "zakurijo" ker niso našli človeka, ki jo je "nategnil", Hudi Kljukec alias Anže Košir... Točke groze.
Roman je vidno napisan v letu 2006 saj vsebuje podatke o Trobcu, Plutu in golf igrišču v Lipici.
Ko roman začneš brati ga bereš v zanosu, potem te malo mine ampak naslednji dan že vzbudi željo po še. In tako ga bereš do konca. Odrezani odlomki. Stil pisanja je sodoben, mogoče na začetku malo težko berljiv, ko padeš vanj pa definitivno padeš vanj. Stil pisanja torej zelo všečen, zgodba pa do začetka zadnje četrtine, potem pa nekoliko pade vse skupaj.
Priporočam, ampak ne zelo.

Na polici me še čakajo:
Pier Paolo Pasolini: Amado mio (berem)
Simon Singh: Knjiga šifer (berem)
Arto Passilinna: Dedu za petami
Khaled Hosseini: Tek za zmajem
Orhan Pamuk: Ime mi je rdeča

Pričakujem, da bom vsake toliko kaj napisala o dobrih knjigah. Pa prijetno branje.

M.

Oznake: Branje

Polno jih je. Najprej sem mislila, da je to v moji glavi in da jih samo jaz toliko vidim (potem sem vprašala par prijateljic in imajo vse ta sindrom). Povsod kamor pogledaš so samo še zaobljeni trebuščki. V vrsti za gledališče štiri, v lekarni ena, v nakupovalnem središču mali milijon, ena kolegica rodila, druga bo vsak čas, tretja in četrta noseči, polno zgodbic o znankah... Vozički in jok, mali nagajivčki povsod okoli nog,... Napad! Invazija!
Ne vem ali sem že prišla v tista leta, ko naj bi se načrtovalo ali pa je to zgolj naključje. Dejstvo pač je, da so vsi noseči in govori se samo še o tem. In ne, ne načrtujem nič naraščaja, še par let ne. Čeprav včasih že slišim kake opazke. Si želim majhnih kričačev ampak mislim, da me še par koncev (a ne R. hehe) sveta mora videt preden se bomo odločili za projekt Mami.
Je pa lepo videt trebuščke in dojenčke. Pridne punce!

M.





Photo from: http://www.antoineart.com/photos/nude_figure_photography/images/

Oznake: Razmišljanja