Prosim, ne me spraševat za mnenje, če ga nisi pripravljen/a slišat.

Ker nisem nesramna.

Drugače razmišljam.

M.

Oznake: Vsakdan

Tole sem pobrala na kameleonkinem blogu. Bi bil greh, če ne bi izpolnila.

1. Če bi morali izbirati samo med eno vrsto kuhinje (italijanska, francoska, mehiška, slovenska, …) katero bi izbrali?
Mehiška, čeprav bi se težko odločila.

2. Kaj je najbolj nenavadna jed, ki ste jo kdaj poskusili?
Ojoj, nisem jedla nobenih krakov, žuželk, žab ali kaj podobnega, so mi pa enkrat podtaknili pohane možgane. Češ, zrezki so. Sem hitro potem ugotovila, da nekaj ne štima. Ogabno.

3. Česa ne bi nikoli v življenju poskusili?
Možgane (še enkrat), vampov, žolce, (kravjega) želodca, kače, psa, mačke... Marsikaj še.

4. Kakšno vrsto hrane najraje kuhate, pripravljate?
Različno, ponavadi vedno nekaj novega. Zelenjavno, barvito.

5. Ko ste v restavraciji prvič, po kakšnem principu izbirate hrano, ki jo boste uživali?
Nekaj kar nisem poizkusila in vedno drugače kot moj "so-jedec", ki ga potem nahecam, da si malo deliva.

6. Koliko kuharskih knjig imate doma?
Celo polico, večinoma maminih. Imam pa zvezek v katerega potem lepim in pišem recepte iz interneta, revij, od kolegic, moje izmišljotine...

7. Kateri hrani/živilu bi se težko odrekli?
Težko vprašanje, verjetno zelenjavi ali piščančjim prsim.

8. Ali vedno pijete zraven hrane tudi primerno vino?
Ne vedno. Ne paše vedno vino.

9. Kaj je za vas največji kulinarični greh?
Hitro prehranjevanje. Ko nekateri dobesedno zmečejo hrano vase, pa niti ne vedo kakšen okus je imela.

10. Najboljša kulinarična izkušnja?
Afriška hrana v Ženevi in packanje z rokami. Hecno kako na njihove kiselkaste "palačinke" s prsti nadevaš mesne koščke v omaki, razne priloge. Super, bi takoj šla še enkrat.

M.

Oznake: Kulinarika, Vsakdan

Skačem, plavam, tečem in kolesarim. Vsak mesec povprečno 5-7 dni še bolj veselo in z zanosom kot ponavadi. Ker dihajo in imajo krilca, so ultra tanki in mega udobni.

Blah, blah, blah.

Vložki in tamponi.

In oglasi za njih!

Koliko je dejansko žensk, ki verjamejo takim oglasom? Malokatera še ni občutila bolečine v tistih dnevih in takrat vsakič veselo skače naokoli ter je polna energije. Sama bi včasih najraje potrgala te ženske notranje organe in jih v dobro vseh potrošnikov, ali pa zaradi bolečin, posodila/žrtvovala (predvidevam, da moškemu, drugače pač ne razumem) snovalcu teh neumnosti.

Kupujemo jih, ker jih pač potrebujemo in ne ker bi nas prepričali, da z njihovim proizvodom tegob ni več!

Originalnost:



:)

M.

Oznake: Audio Video, Razmišljanja, Vsakdan

Vsak začetek ima svoj konec in vsako rojstvo se konča s smrtjo. Naravne stvari, a vzbudijo čisto drugačna čustva.

Včeraj se je krog sklenil nekomu, ki je mojemu partnerju veliko pomenil.

Sama sem se s smrtjo delno sprijaznila in spoprijela že kot otrok, ko mi je umrla babica, na katero sem bila zelo navezana. Že takrat sem ponoči dostikrat razmišljala zakaj je tako, kdo je kriv, če sem mogoče kaznovana oziroma postavljena pred izkušnjo in podobno.

V zadnjih dveh letih pa sem zaradi smrti dveh družinskih članov znova bila postavljena pred dejstvom, da nihče in nič ni večno. Ogromno sem razmišljala in se dokončno sprijaznila, tako mora biti in vse kar lahko sama naredim je, da v življenju uživam in ljudi ne jemljem za samoumevne. Sploh sem se pa morala sprijazniti s tem, da neprestano razmišljanje o tem kako je bilo včasih in kaj bi bilo, če bi bilo, meni škodi. Škodi ljudem v moji okolici.
Žalovanje je zdravo, normalno in boleče, a ne v nedogled. Stvari je potrebno počasi pospraviti in živeti naprej.

Vem, tudi mene bo to doletelo in me ni strah smrti, strah me je samo tega, da se kdo od meni bližnjih, ne bo mogel s tem sprijazniti in bo obtičal v žalosti in spominih. Da se bo njegovo življenje končalo pred njegovo telesno smrtjo.

Svoje strahove sem tudi povedala ob pogovoru o smrti z meni ljubimi.
Čeprav so se nekateri vztrajno izogibali tej temi.

Zakaj se težko govori o tem? Zakaj je nekaj najbolj naravnega, hkrati najbolj tabu tema? Zato ker boli, ker nam ni vseeno ali ker nam je žal za stvari/besede o katerih v danem trenutku nismo razmišljali? Zakaj nekateri ljudje v smrt pošiljajo druge, ko hkrati vedo, kako bi smrt bližnjega njih prizadela?

Tišina in zatiskanje oči še ne pomeni, da ne obstaja in ni del nas.

M.

Oznake: Razmišljanja

Sneg. Slaba volja. "Dvigne" me samo:



Aleksandra Kovać - Ti

Upam, da se bo za vikend kaj sonca, ker drugače...

In še kar sneži na polno...

Agrrrr!

M.

Oznake: Audio Video, Vsakdan

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je dvignilo pokrov, čeprav niti niste vedeli, da se kaj nabira pod njim?

Včeraj se nama je s prijateljico odprlo.

Po običajnih debatah o aktualnih temah, je ena od naju z enim samim stavkom odprla ventil pri obeh. Z enim samim: Ej, veš kako mi gre na živce... Druga je v sekundi z razumevajočim pogledom in kimajočo glavo potrjevala, da čuti isto. Iz stavka v stavek z večjo vnemo sva razlagali kaj vse naju moti, spravlja ob živce, potre, razjezi... Krilili z rokami, razlagali včasih kar ena čez drugo, iz ene teme na drugo, od najbolj banalnih do osebnih stvari, kaj vse me muči.

Sploh se mi sanjalo ni, da imam toliko nekih stvari v sebi, ki so samo čakale, da poletijo z vso silo iz kuhajočega se lonca v meni.

Po resnično napeti in intenzivni debati sva se počutili jezni na vse, a po drugi strani olajšani in lažji za kako tono ali dve.

Z lažjim "loncem" sva se, podzavestno jasno, podali na tipično žensko terapijo v obliki nakupovanja.

Zdravilo, ki mi je pomagalo je bil lep prstan, ogrlica in zapestnica. Hehe.
Vse lepo ujemajoče, z izgovorom, da ga potrebujem za jutrišnji razgovor,
za katerega vas tudi prosim, da mi držite fige.

Danes, se počutim tako:



Astorpia in Vesna Zornik (Katalena) - Maria de Buenos Aires

M.

Oznake: Audio Video, Razmišljanja

Jaz sem totalno usekana na mehiško hrano (in kitajsko, indijsko, afriško, italijansko ampak to zdaj v tem zapisu ni pomembno) in sem en tak mali gurmanček, ki neznansko uživa v dobri hrani, sploh, če jo sam pripravi. In, če navdušenje nad mojim izdelkom pokažejo tudi jedci.
Torej, ta recept je za mehiško tortiljo in zaenkrat edini recept, katerega pripravo sem tudi fotografirala in ker nisem mojster fotografije, se opravičujem za slabo kvaliteto.

Potrebujemo:

tortilje (kupljene, lahko tudi doma pripravljene)

Nadev:
piščančja ali puranja prsa srednje velikosti
2 paradižnika
čebula
srednje velik por
rdeča paprika
korenček
pol konzerve koruze
sol
poper
čili

Za preliv:
pelati iz konzerve
majhen lonček kisle smetane
sir

Prsa in zelenjavo narežemo na majhne koščke, če so koščki veliki se tortilje težje zavijajo, se hitreje strgajo. Na vročem olju popražimo čebulo, ko postekleni in na njej popečemo prsa, da lepo porjavijo. Nato jih vzamemo iz posode ter v njej popečemo zelenjavo, ravno toliko, da se malce zmehča, a ne prekuha. Ko je zelenjava mehka, dodamo meso, premešamo, solimo, popopramo in dodamo malo ostrega čilija za okus ter kuhamo še minutko, dve.



Tortilje nadevamo, jih lepo previdno zavijemo ter položimo v pekač. Če ostane kaj nadeva, ga kar lepo zraven podevam. Na koncu jih prelijemo s pretlačenimi pelati, po vrhu pelatov pa še s kislo smetano.



Potresemo s sirom in damo v pečico za 30 minut na 180 stopinj.

In končni izdelek:



Pekača načeloma niti ne premažem z maslom ali čemerkoli, ker se tortilje zmehčajo in zelenjava spusti sok. Težave so lahko samo pri jemanju tortilj iz pekača, ker so mehke.
Dodamo lahko katerokoli zelenjavo, pač tisto, ki se vam potika po hladilniku. Lepo pašejo bučke, malancane, gobice...
Včasih prsa zamenjam z mletim mesom ali pa naredim zelenjavno različico z raznoliko zelenjavo. Namesto kisle smetane lahko uporabite tudi nacho sir.
V glavnem različic je ogromno.

Sama sebi delam lušte...

M.

Oznake: Kulinarika

Prejšnji videz je passé in so not me.
Tale mi je malček bolj všeč, čeprav ne vem za koliko časa.

But Huston, we have a problem.

Za komentarje je potrebno pritisniti na naslov zadnjega posta, ker pač še nisem pogruntala kako bi ustvarila link zraven datuma in časa zapisa. Upam, da mi bo uspelo, čeprav sem se že matrala in brez uspeha.

Potrpljenje, prosim.

Hvala!

M.

Edit: Urejeno! Hvala tamala!

Oznake: Vsakdan

Danes sem skoraj protestno dobila od prijatelja pod nos zabaven link, hkrati pa me je spomnil na njegovo kratko predavanje in povzetek strani ob "našem" 14. februarju. Naj širim besedo naprej. Naj se posvetim mojemu dragemu. Naj imajo svoj praznik!

Govorim o 14. marcu ter Steak in BJ day (op. link lahko reklamno vsebuje slike z erotično vsebino).

M.

Oznake: Vsakdan

Čeprav zadnje obdobje čisto premalo spremljam politično dogajanje pri nas, si bom kljub temu dovolila komentirati .

Imamo žensko, ki bo kandidirala za predsednico naše ljube države. Hecno naključje, da se je pojavila slab teden po oddaji Trenja, katero sem že komentirala.

Sicer simpatična gospa Monika Piberl, ki deluje kot kakšna dobra tetka, je pri meni že dobila tak majhen minus. Verjamem, da ima dobre ideje in res bi nam svež veter koristil, vendar soditi sodelovanje s predsednikom vlade na podlagi horoskopa se mi vseeno zdi malo naivno in nesmiselno. Primerjati vodenje države z zakonom? Ljudje nismo z vsemi kompatibilni. V zvezo pa se spustimo s človekom s katerim se ujamemo in ne gre pričakovati, da na podlagi istega astrološkega znamenja dobimo iste rezultate razumevanja in kompromisov tudi na državni ravni.
Majhen kiks, ki mogoče niti ni bil tako mišljen, a treba je paziti na besede, sploh kadar gre za tako veliko zadevo.
Ne bom sodila prehitro, čakam na njen program in kampanijo.

Podpiram pobudo, da je čas za žensko roko v državi, a jaz bi jo raje postavila v parlament. Na vrh, tam se krese in tam so potrebne spremembe, drugačen pogled.

Bo letos kaj več kandidatk? Oziroma, če uporabim besede Jeklinove, vohate katera bi lahko bila tista, ki bi bila za to primerna?

M.

Oznake: Aktualno, Razmišljanja, Vsakdan

Rada imam mesto, kaos, vrvež, brez tega bi težko živela, si pa čedalje bolj želim, da bi moj iPod predvajal tišino. Čisto tišino, brez avtomobilov, ropota posode, pralnega stroja, ptic, sosedov, dihanja nekoga drugega.

Poznate to tišino?

Dvakrat na mesec pobegnem na deželo, kjer je tišina včasih tako tiha, da te zaboli in potem lahko slišim sebe, v miru razmišljam. Zadiham.

Ne bi zamenjala mestnega vrveža, rada bi samo tišino na vsake toliko. Gumb.

Želim gumb mute za okolico, ki me obdaja.

Mute.

M.

Oznake: Razmišljanja

Včeraj zvečer sem se blazno zabavala. Zaradi Polone Vertih v Trenjih, zaradi njenih komentarjev, čeprav druge niso ravno zaostajale v zabavnosti.
Tema je bila primerna prazniku, namreč Ko moški obmolknejo oziroma moja verzija je bolj, ženski debatni krožek o feminizmu in politiki. Za devet žensk različnih profilov in poklicev na kupu o politiki in ženskah, drugače pač ne morem reči. Po debati o morebitni prvi predsednici naše države, enakopravnosti in še nekaj drugih ovinkov, je sledila debata o ženski lepoti in lepotnih idealih. Tam me je Vetrihova, ki je sicer z malo teatralnim govorom požela bučen aplavz in čestitke, spravila v glasen smeh in dobila sem odgovor na moje vprašanje.
Citiram:

A se lahko malo pohvalim? Jaz tudi mislim, da mi ni treba, da bi shujšala pa bila taka pa onaka pa tretja, zato ker se mi zdi, da sem interesantna, nadarjena in inteligentna. Pika! Kar mi veliko moških zavida!

A ni posrečena no?

In moram še omenit: Bernarda Jeklin odgovarja na vprašanje, zakaj žensk ni v slovenski politiki oz. zakaj ne gredo bolj v ospredje:

Zato ker je slovenska politika taka kot je! En kup dreka in pametne ženske se usmerijo v bolj smiselne in koristne poklice.

Res zabavna oddaja. Če imate uro in pol časa, definitivno priporočam ogled.

M.

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Danes že cel dan po malem migam in groovam na tole:



Moloko: Fun for me


I dreamt that I was chasing the monster out of me,
I caught him in the corner ha ha hee hee hee.

M.

Oznake: Audio Video

Ne maram jih. Sploh pa ne dopoldne.

Nekdo se ti prikaže pred vrati, se obesi na zvonec, ti pa v sekundi postaneš hitrejši kot superman. Naenkrat hkrati mečeš stvari v omaro, zlagaš posodo v stroj, se oblačiš, češeš in mogoče ti celo uspe pljuskniti vodo po obrazu, da ne izgledaš popolnoma zliman. Medtem pa še tuhtaš kaj mu boš postregel ker je hladilnik prazen, kekse si pa pojedel večer prej ob gledanju napetega filma.

Se je težko najavit? Ne rečem mesec prej, ampak dan, uro prej pa bi šlo.
Zelo imam rada koga na obisku, vedno nekaj vabim ampak cel dan pa ne morem čakati, če bo kdo prišel.

Oznake: Vsakdan

Artur Štern na zabavi Mense, odgovarja na vprašanje kaj je boljše, biti pameten in grd ali lep in neumen:

Pravzaprav je boljše biti neumen in lep, kot pa lep pa pameten. Zato, ker s pametjo si človek lahko škodi, medtem, ko z neumnostjo lahko prideš kamorkoli.

Čeprav se mi zdi, da se je malce zmotil in mislil grd ter pameten, ampak razumemo, kaj je hotel povedat.

Se strinjate?

Citirano še premlevam in ko jo "zmeljem" postnem. Trenutno bi iz stavka v stavek sama sebe spodbijala.

M.

Oznake: Razmišljanja

Ta post imam že nekaj časa spravljenega kot osnutek. Malo ga vsake toliko obdelam tako, da dodam kakšen del razmišljanja, ki se mi porodi ob prebiranju blogov, na splošno in o tej temi.



Najprej sem zasledila post pri blogerju, ki ga rada in redno prebiram, had-u.
Se strinjam z njim (ne bom pisala povzetka, klikneš, prebereš in veš). Vsaka blogerska "kariera" gre nekako po teh stopničkah. Je pa povzel nekaj kar sama mogoče nisem znala točno povedat, odgovoriti. Zakaj nimam objavljen spisek blogov, ki jih prebiram? Zato, ker kot prvo jih je ogromno (rednih 42, ostalih pa tudi kar nekaj, enih in istih, nerednih), kot drugo pa

Veliko izredno dobrih blogov ni “medijsko” odmevnih, ampak ko jih najdeš, jih niti ne želiš deliti z drugimi, ampak v njih uživaš rajši sam!

Lahko rečete, da sem sebična.

Na podobno temo sem že spisala kar dolg komentar Delavcu, še nekdo na listi rednih 42, pa sem si premislila in raje komentiram preko bloga.

Se strinjam, imamo blogerske zvezde tudi pri nas. Pa ne mislim razne plačane blogerje ala Jonas&co. So ljudje, ki pišejo zato, da jih čim več ljudi prebere, provokatorji na nek način. Povsod jih vidiš, vsi imajo linke do njih, na vseh možnih straneh imajo objavljen naslov do bloga in tudi, če si med tistimi, ki jih ne bereš, nanje naletiš vsaj enkrat tedensko. Ne gre drugače. Celo tisti, ki takih ljudi ne marajo, iz tega ali onega razloga, jih berejo zato, da lahko na svojem blogu objavijo repliko, okrašeno z linkom povoda. That's the whole point, i guess. Vse se vrti.
Strinjam se s prikazi razlogov zakaj blogajo(mo). Ampak, ali ni vsak prav zaradi vseh teh razlogov skupaj, pričel pisati t.i. spletni dnevnik?

Zakaj začneš blogat? Zase, seveda. Zase ampak želiš, da te vidijo, komentirajo tvoje poglede, vrednote, da lahko pač poveš "glasno in vsem". Drugače sploh ne bi objavljali, še vedno bi bili osebni dnevniki zguljeni in nakracani, telefoni bi pregorevali, elektronska pošta pa frčala. Samo to pač ni tako zabavno. Dejstvo.
Potem se nekako razdelimo. Na tiste, ki so bolj novičarski in objavljajo, komentirajo novice, dogodke (in odmeve) ter na tiste, osebne, ki pišejo o svojem življenju, razočaranju, ljubezni, kaj so jedli ipd. Ok, s(m)o še tisti, ki krmari(m)jo med obema, bluzatorji.
Tudi vsi tekmujemo, nekateri zavestni, nekateri ne. Zdaj, če požanješ veliko komentarjev, klikov, ti paše. Komu pa ne bi? Tisti, ki trdijo drugače naj mi pojasnijo zakaj potem na spletu sploh objavljajo, če nočejo, da jih kdo prebere. Količina klikov je ponavadi pogojena s kvaliteto. To pa spet paše slišati. Da si dober.

In priznajte, vsi pišemo zato ker piše tudi sosedov (vstavi poljubno). Drugače se to sploh ne bi tako razvilo, kot se je.

Glede stereotipa blogerja. Ni nekako že predstavljen v medijih kot človek, ki cele dneve presedi pred računalnikom in zapiše vse kar najde, kar se mu zgodi v zasebnem in virtualnem življenju, je družbeno kritičen geek, ki to v bistvu niti ni, saj večinoma obvladuje samo osnovne kode html-ja, nekaj grafike, precej domač pa mu je google in podobni iskalniki ter hodi naokoli s kamero ali digitalcem s funkcijo snemanja.
Hehehe, se kdo najde?

M.

P.S.: Prvotni osnutek posta je bil drugačen, a me je zaneslo; prejšnjo vsebino sem zbrisala in zabluzila na novo.

Oznake: Razmišljanja

Nekakšna poplava čaja je nastala. Zdi se mi, da se zdaj pije čaj zato, ker je to modno. Se dobiva na čaju se nekako lepše sliši kot, se dobiva na kavi. Razpasle so se povsod čajne hiše, prodajalne pravih čajev. Ali pa se samo meni tako zdi. Saj je prav, da se ga pije, mi je pa vseeno hecno.

Nekje sem zasledila, se ne spomnim več kje, da naj bi čaj prvi odkril nek kitajski cesar okoli leta 2300 pred našim štetjem. Čisto naključno, ko se je na terasi hotel osvežit, je v njegovo skodilico z prej zavrelo vodo, poletni vetrič prinesel lističe iz bližnjega grma. To je opazil šele takrat, ko ga je vonj te pijače tako premamil. Od takrat naprej je postala nejbolj znana pijača na svetu.

Čaj ima kar lepo zgodovino, zanimivo pa se mi zdi, da je zelo spoštovana pijača. V arabskem svetu, po jedi čaj skuha gospodar ter se s tem zahvali Alahu za hrano. Na japonskem je pitje čaja prvotno obred, ritual, meditacija. Vse je skrbno pripravljeno in nič ne sme zmotiti harmonije prostora v katerem bo čaj postrežen, ne zvok, ne barva, vonj, postavitev predmetov. Vse v harmoniji in tišini.
Facinantno.

V Evropi nas čaj asociira na Angleže, ki imajo obvezni jutranji in popoldanski čaj s kolači, sendvički. Imajo nekakšno pravilo pri nalivanju čaja, ki ga pijejo z mlekom, redko z limono, kot smo navajeni pri nas. V skodelico najprej nalijejo mleko, nato sledi čaj in na koncu sladkajo. Pijejo ga počasi, srebajo.

Pri nas nimamo nekih obredov povezanih z njim. Razen, če v obred štejemo tudi ležanje v postelji, kupi robcev, limona in čaj. Je pa povezan z ljudskim zdravilstvom. Vsakdo ve, za kaj je dober kamilični, žajbljev in zakaj ga pijemo pri težavah s kašljem z medom.

Da ne pišem o tem, koliko beljakovin, mineralov, vitaminov in koristnih snovi vsebuje ta napitek, katerega učinek pomirjanja ali poživitve je dosežen šele po 30 - 40-ih minutah. Za razliko od kave ali alkohola, ki dosežeta učinek povprečno po 15-ih minutah.

A ne glede na to, da vem kako je zdrav, ga ne morem. Verjetno imam to od malega, ko me je babica vedno posiljevala s čajem. Pijem ga takrat, ko me kaj priklene na posteljo, pa še to s težavo in se ga poslužim šele, ko moji čudežni napitiki iz limone in pomaranče ne delujejo več. Komaj.

Bi ga pa rada pila. Zakaj? Ker mi je všeč japonski odnos do čaja, ritual, meditacija, ko si vzameš čas zase. In predvsem zato (priznam, nepoboljšljiva sem) ker so mi blazno všeč kitajski čajniki, skodelice, pribor.

V njih pa kava, sok, voda razbijejo to magičnost, ki mi je všeč.

Damn!

M.

Photo: T. Takagi

Oznake: Razmišljanja

Pijem mrzlo kavo, jem tiramisu, pregledujem bloge, ko ga slišim. Že par tednov se na par dni pojavi mladenič z harmoniko.

Sredi Ljubljane, sredi blokovskega naselja, s harmoniko.
Ne vleče, ne sili, ne muči se iz nje spraviti karkoli ampak jo lepo, elegantno in gentlemensko vabi naj zaigra, naj spusti glas, melodijo. Rahlo, nežno. Francosko. V stilu Alo, Alo odmeva od blokov, ki jo ne popačijo ampak povzdvignejo.

Zaprem oči in se preselim v Pariz. V rahlo zakajeno kavarnico, ki v bistvu ni smrdeče zakajena ampak diši po domačnosti, rahel vonj tobaka, dišečega, s pridihom vanilije. Moj vrtljivi stol se spremeni v težak masiven naslonjač, medlo rdeče barve, velik, da se zgubim v njem in hkrati tako udoben, da se niti nočem najti. Nos mi napolni opojni vonj vroče kave, tiramisu zamenja rogljiček, blog se spremeni v malo črno knjižico, malo pomečkano, polno zapisov, krac, misli, idej. Ostane edino ona. Harmonika, ki tiho poje in napolni prostor s toploto, ki te nežno zvabi v drug svet, drugo dimenzijo.

In potem slišim avtobus, kako speljuje iz postaje. Pristanem spet pri mrzli kavi, koščku tiramisuja, črna knjižica postane moj laptop in izgine tudi ona.

Zaradi nje sem, sicer velika nočna ptička, vzljubila jutra.

M.

Photo from: http://www.nottingham.ac.uk/french/undergraduate/Prospective/index.html

Oznake: Razmišljanja