Nekaj je v zraku, nekaj, kar me očitno prikaže kot zelo željno verskih podobic in raznih pogovorih o nastanku sveta, o Velikem (in ne Big Brotherju).
V zadnjem času me kar naprej ustavljajo razni verski privrženci in me želijo razsvetliti, mi podarjajo razne piškote, podobe, knjige, zvezke, revije, "pogovor".
Naj objasnim.
Sem krščena in nekajkrat sem celo pojedla tisto hostjo (ki se mi je vsakič zalepila na nebo, res so user friendly), celo znam zmolit eno, mogoče dve, a že od malega vem, da to ni to. Mene niso prepričali, četudi so se zelo trudili. Saj veste, razne babice, tete in sosede, ki otroke dobesedno vlečejo vsako nedeljo, ob mimogrede zelo neprijazni uri, v ledeno cerkev.
Krščena ateistka torej. Recimo.
Nimam nič proti, če komu pomaga je super, ampak vse dokler se to ne vsiljuje meni. Ravno danes, na poti v službo me ustavi starejša gospa (mislim, da že tretja v dveh tednih).
Ona: Dober dan, gospodična!
M.: Dober dan!
Ona: Samo nekaj bi vas zmotila.
prične vleči iz torbice neke liste, potegne ven list A4, na njej pa podoba, Jezusa predividevamM.: Emm, ne ne, to me ne zanima, sploh pa se mi mudi v službo. Lep dan.
Ona,
začne prepogibati podobico: Aha, ne saj ni problema. Saj jaz bi vam samo tole dala v torbico, potem pa kar...
Ne morem verjeti. Ona bi mi kar dala nekaj v torbico. Meni nič, tebi nič, bi mi dala nekaj v torbo.
Na take sem pa alergična. Da ne govorim o tistih, ki hodijo za tabo še 200 metrov.
Sploh pa, pri teh letih, če bi me zanimalo kaj od tega, bi se sigurno pozanimala, včlanila, karkoli že. Na ulici me pa težko prepričaš v kaj drugega kot v kak podpis, pa še to za res kakšno pametno zadevo.
Amnesty so tudi težki s temi podpisi.
Postavila bom stojnico, hodila po Ljubljani in zbirala podpise proti zbiranju podpisov in nadlegovanju na ulici.
Wanna join me?
M.
Oznake: Razmišljanja, Vsakdan
