Kratko poročilo.

Preživela zobarja.

Cvilila na sobni jakosti (se ni slišalo v čakalnico, kljub tankim stenam). Vsi smo ponosni.

Čez en mesec ponovi vajo.

Dobim sladoled! :))

M.

Oznake: Vsakdan

Jutr mam zobarja, mama nau z mano šla,
bom s stola ušla k mogla rečt bom »a«,
jutr mam zobarja, mama nau z mano šla,
se bom drla k zmešana.

Priredba by M., original by Čuki

Ja, danes imam ortopan (prvič v življenju, sanja se mi ne kako to zgleda), jutri pa zobarja. Naj še povem, da me je na smrt strah zobozdravnikov. Tisti vonj, ko ti z rokavicami po ustih šari, zvok svedra, še voda za splahnit ima tam čuden okus.

Zobozdravnica in otroštva mi je pustila hude travme (in niti ne pretiravam, ko to rečem), tako, da se moram vsakič tri dni prej psihično pripravljati, na stolu pa se skoraj razjokam (ne manjka veliko!), tresem in rinem nekam gor in stran.

Groza groza groza!

Če to preživim, bom, ko bo čas, rodila z lahkoto.

M.

Tisto s porodom velja samo do dejanskih popadkov in rojevanja.

Oznake: Vsakdan

Včeraj v Koloseju čakam v vrsti za gospoda Fižolčka in nehote slišim za menoj stoječo angleško družino pri komentiranju celotnega objekta.

Poba star približno 18 let, o Koloseju razmišlja: "Hm, it looks very... Hm..." Malo pomišlja, pogleduje po prostoru in dokonča: "Very american".

Oče se v sekundi z njim strinja.

Poba nadaljuje: "Very american. Cold, big."

Pri tem pa cela družina ustvarja grimase, ki jih lahko opišem kot mešanica prezira, pomilovanja in sprijaznenja s situacijo.

Se čisto strinjam, raje imam Komuno in podobne (a kaj, ko kina v mestnem jedru zapirajo). To, da preziram amerikanizem, ki ga je pri nas čedalje več, pa je tudi že splošno znano.

M.

Photo: William Van Alen

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Zadnjič sem na televiziji zasledila posnetek iz arhitekturnega bienala, ki je sicer potekal novembra (davnega) leta 2005. Sicer ne vem točno čemu je bil namen ponovitve prispevka lokalne televizije, ampak dobro, me je pritegnilo.

Sploh francoski oblikovalec Ito Morabito, ki je bolj znan kot ora ito.

Človek, ki iz sanj potegne svoje ideje. Človek, ki je "ukradel" ime svetovno priznanih znamk (Cartier, Davidoff, Gucci, Louis Vuitton...) ter z njimi okrasil svoje zamisli. Čeprav so bile stvari virtualne in predstavljene samo na internetu, so ljudje začeli povpraševati po teh stvarih. Baje je bilo največ povpraševanja po Louis Vuitton torbici in čevljih.
Počasi so začele padati ponudbe po odkupu njegovih zamisli (Cartier-jev prstan npr.) in virtualne podobe so dobivale oprijemljivost.

Zamudila sem nekaj prispevka, a tisto kar sem videla me je navdušilo, da sem pobrskala po njegovi spletni strani.

Čiste linije in preproste modernistične oblike. Arhitekturno-oblikovalski projekti in notranje oblikovanje mi sicer deluje preveč čisto, sterilno in premalo domače za moj okus, a nekatere "nosljive" predmete bi imela.

Všeč so mi Visina kartica z zaobljenimi robovi, Ogo voda v okrogli plastenki (spominja me na sladoled, ki so ga pred davnimi časi pakirali v nogometne žogice, se spomnite?), Artemedin likalnik, Heinekenova aluminijasta steklenica (sexy) in seveda Davidoff kadilska kolekcija škatlic, vžigalnikov in pepelnika (ki ga, mimogrede, imajo v ljubljanski Samsari).

Še kaj bi se našlo.

Sexy stvari.

M.

Oznake: Zanimivo

Čeprav sem prepričana, da smo vsi bolj ali manj narcisoidni, osebno raje kot sebe opazujem druge. Obraze, mimiko, razpoloženje, ne obleko in razne modne dodatke ampak človeka samega. Počim se nekam in ob cubi libre opazujem ljudi. Uživancija.

Sem pa danes, ko sem hodila do centra po stari navadi opazovala vse okoli sebe, ugotovila, da se veliko ljudi ogleduje v izložbah. Smešno se mi je zdelo, ko sem opazovala neko gospodično. Hodila je mimo približno 7ih izložb ter se v vsaki gledala. Ne, ni gledala stvari v izložbi ampak svoj odsev. Vzpodbudila me je, da sem danes opazovala ljudi, ki se ogledujejo v vseh odsevajočih predmetih, malih izložbenih narciskov.

Ok, razumem, se pogledaš enkrat, da vidiš, če ti kak las hecno štrli, imaš majico zatlačeno nekje v hlačah, hlače v supergah, ampak to, da se gledaš v čisto vsaki izložbi mimo katere greš, je pa blazno smešno.

Opazujejo se celo v odsevu monitela. V očalih. (What's with that?)
In potem si popravijo frizuro, obrišejo drobtinice maskare pod očmi, preverijo zobe... Ja, tudi to zadnje sem videla.

Kakšni mali narciski smo.

M.

Photo: Oscar Chong

Oznake: Razmišljanja, Vsakdan

Ne bom razpredala kaj vse sem počela te dni, ko (očitno) nisem blogala, ker vem, da vas ne zanima, tako kot niti nimam volje vsega pisat.

Fino je, ker je sonček in sem polna energije, kar se očitno tudi vidi. Zakaj?
Zato, ker sem bila v petek na vlaku deležna lepih pogledov in nasmeškov od neznanca (je bil v bistvu kar simpatičen). Seveda je moj dragi, kljub temu, da se je zabubil v knjigo, to opazil in je postal takoj bolj "mačo" in teritorialni. Hecno.

Moj ego pa se, jasno, ni pritoževal glede na to, da že nekaj časa nisem bila deležna takega nedolžnega flirta. Zanimiv občutek, ko vidiš, da si nekomu simpatičen in ti to kar očitno pokaže. Poleg partnerju seveda. Če bi hotela bi bila še vedno aktualna na "trgu". Ni to fajn? Hehe.

V glavnem upam, da bom imela malce več časa za blog ker ga pogrešam ampak preprosto ne uspem kaj spisati. Vas pa berem.
Včasih bi najraje kar povabila vse nekam na pijačo se martinčkat, a tudi to mogoče kdaj pride.

Upam, da se imate fino.

M.

Oznake: Vsakdan